Roboti

Andreja Kutin Andreja Kutin
17.10.2020 07:00

Mehanični, mehanski, prepričani o standardizaciji, razčlenjevanju, ujeti v miselnost, vse je popravljivo ali vsaj zamenljivo. Antropogeni v antropocenu, kjer težave rešujejo delujoči sistemi pretežno delujočih družb in se uspeh meri po stopnji BDP.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Tako prepričani smo o varnostnih mrežah, ki smo jih razpeli po družbi, da pozabljamo, kako krhke so, kako so prevečkrat odvisne od posameznikov, ki so vendarle ljudje, ne roboti, ki bi jim lahko po potrebi zamenjali vezja, jim napolnili baterije in jih poslali nazaj na ogroženo območje. In kdaj se najbolj pokaže trdnost varnostnih mrež? Ob padcih. In mehanizem epidemije je globok in trd padec človeštva z odbijanjem, je nekaj čisto drugega kot krizice, ki smo jih sicer navajeni v naših udobnih ekosistemih. Nalezljive bolezni pač ne delujejo po principu težava - rešitev, ampak je v RNK virusa zapisano nenehno množenje težav in povrhu še mutiranje v nove. Zato je edini odgovor - množenje, prilagajanje in dosledno upoštevanje rešitev, četudi se zdijo tako primitivne in ne prav visokotehnološke, kot sta umivanje rok in zadrževanje dihalnih izpustov z masko. Res je, da so to v principu enake metode kot tiste iz 19. ali 18. stoletja, a delujejo in so v tem trenutku edino učinkovito orožje, ki ga imamo. Pa naj smo že vsi skupaj pod stresom, nejevoljni in naveličani, ključno je, da si kupujemo čas in preživimo ta čas v relativno normalnih razmerah, sicer nas po epidemiji čaka še epidemija živčnih zlomov.

Znanost namreč ne more in pravzaprav ne sme ubirati bližnjic nikoli, še sploh pa ne v pandemiji, ker napake lahko imajo zelo hude posledice, zato je nujno čakanje na prave rešitve, ne pa instant obliže iz nepreverjenih laboratorijev, še manj toniti v zanikanje obstoja virusa, ampak to je že druga zgodba. Danes je morda težko sprejeti dejstvo, da znanost še vedno nima vseh odgovorov, še bolj dejstvo, da ne obstaja niti zanesljiva napoved, kdaj bi lahko dobili cepivo, a tačas je objavljenih kakih več tisoč izsledkov raziskav s področja covida na dan in zagotovo rešitev bo, a do konca tekme se bo treba izogibati ne le virusu, ampak tudi infodemiji, ki jo podžigajo in širijo nevedneži, z njo spodkopavajo situacijo na drugem koncu mreže in dosegajo približno enako stopnjo kužnosti kot virus, le da jih maske in razkužila ne ustavijo.

Res je, da je vse težje zaupati ukrepom, sploh ker se vse bolj zdi, da vlada vsakih nekaj dni zavrti boben z dopisnicami in nato Rifle potegne kakšno iz bobna podarim - dobim, potem pa vsi skupaj upamo, da je na njej zapisan čim bolj učinkovit ukrep, a nekaj dejstev ostaja enakih in jih vsa histerija okoli ukrepov, cinični tviti predsednika vlade o škodljivosti pač kogarkoli, ki ni z njim, ne morejo uničiti. To so spet: maske, razkužila, distanca in velika mera strpnosti. Nič levega ali desnega torej, samo enostavni načini, kako ohraniti zdravje in edini varnostni sistem, ki nam je ostal - zdravstvo. Sporočila zaposlenih na covid oddelkih pa potem na urgencah so mestoma grozljiva. Nadiranje medicinskih sester, bentenje čez sistem, ki čeprav morda ni idealen in ima res nekaj globokih ran, ki jih nobena politika doslej ni bila sposobna zaceliti, hočemo - nočemo, predstavlja vse, kar imamo. In še nekaj je pomembno: le redki drugi zdravstveni sistemi lahko vzdržijo pritisk epidemije, pravzaprav so sistemi, ki so doslej veljali za najbolj napredne v stopnji medicinskega razvoja - denimo ameriški in britanski -, klonili med prvimi. Temelječ na kapitalu, morda res lahko opravljajo revolucionarne posege in inovativna zdravljenja, a ko gre za varovanje vseh državljanov, potonejo. Naš stari javni zdravstveni sistem, ki še vedno deluje po približno enakih principih kot v nekdanji Jugoslaviji, je še zmeraj tukaj za vse in ne slepimo se - tudi s privatizacijo zdravstva bodo najtežje primere še vedno sprejemale javne bolnišnice, bolnike bo pokrival, previjal in tolažil neviden izmučen negovalni kader, ki ga je najlažje nadreti. Nekje med kompetencami, količniki in kvotami namreč tiči tudi čas za prijazno besedo, tiho držanje za roko in tolažbo. Obstaja kvota za človečnost?

Covid je, kot je dejal vodja mariborske urgence, brezsramno razgalil stare napake sistema, a ne le to, razkril je tudi okvare družbe - pozabljen razum in znanje, pozabljen posluh za empatijo in pozabljene ranljive. In nič od tega ne bomo rešili s tehnologijo.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.