Melita Forstnerič Hajnšek
Zaposleni pri Pošti v Mariboru so že davnega leta 1931 ustanovili svojo godbo na pihala, zametek širšega kulturno-umetniškega društva. Leta 1937 je taktirko prevzel Ervin Hartman starejši (1904-1988). Med nemško okupacijo je orkester, v katerem so igrali predvsem Slovenci, obmolknil, po koncu druge svetovne vojne pa je nadaljeval delo. Leta 1964 se je Hartman starejši posvetil pedagoškemu delu in harmonikarski sekciji. Tri leta kasneje so člani pihalnega orkestra za novega umetniškega vodjo izvolili njegovega sina. Ta je leta 1976 v okviru KUD Pošta ustanovil glasbeno šolo, leta 2002 pa še Štajerske veterane, godbo na pihala, v kateri sodelujejo starejši glasbeniki z obeh strani slovensko-avstrijske meje. Sodeluje tudi s pevskim zborom in kot ljubiteljski slikar z likovno sekcijo.
Dolgo ste bili Ervin Hartman mlajši, orkester ste prevzeli od očeta. Ste bili glasbena mariborska družina?
''Rojen sem tam, kjer še danes živim, na Studencih. Župnik iz studenške cerkve sv. Jožefa je kriv, da sem Ervin. Med vojno sem rojen, in ko so me peljali h krstu, so mi želeli dali ime Milan. Po mami Ljudmili. Župnik je rekel 'Das ist kein Name' in potem so mi dali očetovo ime. Moja babica je bila Avstrijka, dedek pa z Remšnika. Ne vem, kako in kje sta se spoznala. Hartmanov je vse polno na Koroškem. Dedek je bil sicer po poklicu mesar in tudi muzikant, moj oče, rojen leta 1904, pa je bil univerzalen glasbeni talent, vse je igral. Sicer je bil izučen ključavničar. Bil je v tovarni železniških vozil, po vojni pa je šel na takratno PTT, kjer je že od leta 1931 delovala poštna godba. Oče je bil v vojski tudi vojaški godbenik, v Gevgeliji. Tam se je prvič poročil z Makedonko, a vleklo ga je domov, v Slovenijo. Imel sem tudi polsestro doli. Potem se je vrnil in igral v Mariboru, tudi v opernem orkestru.
Imam fotografijo, kako oče že osemleten igra pri godbi Remšnik. Igral je do poznih let v godbi Pošta baritonsaksofon pa rog in trobento.
Doma smo imeli zasebno glasbeno šolo, oče je bil ljudski učitelj, pa tudi v mestu je poučeval. Enkrat je prinesel domov čelo in začel je igrati nanj, celo poučeval ga je kasneje. V eni od anekdot, ki sem jih začel zadnje čase zbirati, se spomnim, kako je oče na enem od paradnih nastopov po Gosposki potegnil iz žepa star pikolo in nanj igral. Prej ga nikoli nisem videl, da bi ga igral. Sam sem tedaj igral trobento. Tudi starejši brat Oto je bil multiinstrumentalist in skladatelj. Leta 1956 je z mnogimi tedaj zbežal v svet za novimi priložnostmi. Tedaj so ga ujeli in zaprli, kasneje je odšel še enkrat in ostal v tujini. Pred tem je v Mariboru igral v raznih ansamblih in vodil takrat znameniti big band Amor, tudi oče je v njem igral. Manjkala je ena pozavna in seveda jo je prevzel oče. Mama pa je bila izredna pevka. Iz Griž pri Žalcu izhaja, pet deklet je bilo pri hiši in domačini so jim pravili Griški slavčki. Kamorkoli so dekleta prišla, so pela.''
Zaposleni pri Pošti v Mariboru so že davnega leta 1931 ustanovili svojo godbo na pihala, zametek širšega kulturno-umetniškega društva. Leta 1937 je taktirko prevzel Ervin Hartman starejši (1904-1988). Med nemško okupacijo je orkester, v katerem so igrali predvsem Slovenci, obmolknil, po koncu druge svetovne vojne pa je nadaljeval delo. Leta 1964 se je Hartman starejši posvetil pedagoškemu delu in harmonikarski sekciji. Tri leta kasneje so člani pihalnega orkestra za novega umetniškega vodjo izvolili njegovega sina. Ta je leta 1976 v okviru KUD Pošta ustanovil glasbeno šolo, leta 2002 pa še Štajerske veterane, godbo na pihala, v kateri sodelujejo starejši glasbeniki z obeh strani slovensko-avstrijske meje. Sodeluje tudi s pevskim zborom in kot ljubiteljski slikar z likovno sekcijo.
Muzikantarska borza
Muzikantarska borza “Konec petdesetih in v šestdesetih letih prejšnjega stoletja sem igral z raznimi ansambli bobne. V Bobiju, to je bil kafič ob Astorii, smo se dobivali glasbeniki in pogosto sklepali posle. Tako sem zelo veliko igral z raznimi muzikanti. Vsak je po svoje imel kake stike, in ko si dobil naročilo za igranje, smo v Bobiju sestavili ansambel in šli igrat. Običajno je bila zasedba poleg harmonike ali klavirja še en ali dva trobilca/pihalca, kontrabas ali bas, morda še kitara in bobni. Včasih smo igrali tudi samo trije ali štirje. Igranja je bilo veliko, saj je skoraj vsaka večja gostilna imela ples, bili pa so še številni mladinski plesi po šolah in raznih avlah. Glede kvalitete in zasedb večinoma nismo bili izbirčni. Kdor je imel posel, je zagotovo našel zasedbo. Zanimivo je bilo tudi to, da je imel marsikdo od nas notni komplet, v katerem so bile večinoma enake ali vsaj podobne skladbe, in to v C, kot smo rekli za harmonske instrumente s harmonijami, tudi za kitariste, in v B za trobentarja, klarinetista ali saksofonista. Tudi jaz sem ga imel. In če sem organiziral igranje, sem pač prinesel svoj komplet not, če se nismo drugače dogovorili.”
V natikačih na parado
"Na gostovanju v nemškem mestu Iserlohn je imel orkester veliko nastopov (2013). Med njimi tudi sodelovanje na mednarodnem festivalu orkestrov v šov programu na nogometnem stadionu. Ob določeni uri so naš orkester odpeljali na prizorišče.
Pred odhodom je hotela producentka z dirigentom doreči še nekaj podrobnosti okrog prireditve. Eden od godbenikov me je prišel iskat v hotelsko sobo. Na hitro sem vzel vse potrebno za nastop, le na nekaj sem pozabil, namreč na čevlje. Ker je bilo zelo zahtevno gostovanje z obilo korakanja, smo seveda vsak trenutek izkoristili za počitek nog. Jaz sem imel takrat namesto čevljev obute natikače – sicer usnjene, a za parado? No, ne najbolj primerne!
Med razgovorom v avli hotela je prišel vodič in rekel, da moramo oditi. Tako smo se odpravili v avtobus. Kot običajno, sem takoj, ko smo krenili, preveril, ali imam vse, kar potrebujem. In groza! Na nogah sem imel natikače! Kaj sedaj? Če bi bili na vlaku, bi verjetno potegnil zasilno zavoro.
Vsi smo začeli premlevati možne kombinacije. Najbolj verjetna je bila, da se obrnem in nazaj v hotel. Hvala bogu še nismo bili daleč. Toda Medo, ki je sedel za menoj, je hitro reagiral. Ugotovila sva, da imava enako številko čevljev. Dal mi je svoje, obul šoferjeve, šofer pa nato rezervne, ki jih je imel v avtobusu.
Čeprav je bilo rečeno, da ne bomo tega obešali na veliki zvon, je hitro ves avtobus zvedel za to. Ni bilo malo hudomušnih pripomb na dirigentove natikače."
Hora legalis in barsko življenje
Hora legalis in barsko življenje “Čeprav sem bil star že več kot osemnajst let, sem bil dijak srednje ekonomske šole. Za vse dijake je veljala hora legalis, kar je pomenilo, da zvečer nisi smel hoditi okrog brez spremstva starejšega oziroma staršev. Kar nekaj časa sem igral tudi v mariborskem baru, ki je bil pod Kinokavarno v Vetrinjski ulici v Mariboru. Tako se je zgodilo, da so prišli tudi moji profesorji in me seveda čudno gledali, vendar so se drugi dan delali v šoli, kot da me niso videli. Podobno se je zgodilo tudi enkrat na Poštarskem domu na Pohorju, ko sem profesorju posodil svoje čevlje, da je lahko plesal, ker je imel obute samo smučarske čevlje, jaz sem si pa pri natakarici sposodil copate, da sem lahko igral.”
Adamič uteleša dialog med ljubiteljsko in profesionalno kulturo. Njegove partiture so izjemne
