Sedmi steber turizma

Tako kot pri nogometu, žal, tudi pri turizmu rezultati niso, kot bi morali biti, glede na to, kako smo pametni. Toda vsi nekako vemo, kako mora biti ali naj bi bilo. Spet, kot pri nogometu. Sam že leta igram nogomet, v turizmu pa ravno tako že leta viharim skozi poti in stranpoti našega planeta. Zdi se mi, da bi na to temo znal tudi kaj reči. O nogometu ne bom, sezone je konec, čestitke vsem, o turizmu pa z veseljem, glede na to, da je sezona pred vrati. Toda bolj me zanima, kako biti gostitelj doma kot gost nekje na Jadranu.
V Sloveniji trenutno vidim šest delujočih stebrov turizma - Slovenci na poti, Bled, Ljubljana, Postojnska jama, Obala in toplice. To so stvari, ki delujejo. Niso idealne, a kontinuirano delujejo, zato o njih ni vredno izgubljati besed. Morda je še kakšen, a ne bodimo pikolovski. O detajlih znotraj njih naj odločajo tisti, ki so že usidrani v tem sistemu. A zdi se mi, da ko govorimo o turizmu, vsi pametni, govorimo o nekem sedmem stebru. Sedmi steber morda ni naključno sedmi. Sedem, kot pravljično število, ga determinira bolj, kot bi si lahko želeli. To je svet pravljičnih junakov, sanjačev, srednjeveška burka, karneval lokalnih klovnov, cirkus po potrebi, folklora. Ta steber spominja na Cankarjev verz: "Fant je videl rožo čudotvorno, v sanjah jo je videl daljnožarko, vzdramil se je in je šel na pot."
V tem stebru se vidi vsa kompleksnost turizma in naše turistične infrastrukture. Kakšen je naš odnos do nje? Folkloren. Tukaj si lahko vsak vse dovoli in deluje v maniri pravljice. V tem svetu ima vsak od nas kopico izkušenj, ki si jih znamo pripovedovati. Nekaj mojih. Kot vodnik sem doživel recimo to, da sem pred leti prišel na ogled mašnih plaščev v neko zgornjesavinjsko cerkev, kjer si je tamkajšnji župnik premislil, da bi jih na naš dan obiska komu pokazal, ne glede na dogovor. Kaj češ, greš pač naprej. Pred nekaj tedni sem doživel, da eno izmed osrednjih infrastrukturnih točk na našem avtocestnem križu, počivališče Lom, zaprejo ob deseti uri zvečer. Teden kasneje sem bil v Švici, kjer so bili Marchejevi servisi odprti brez izjeme - vso noč. Torej, nekdo je prodal multinacionalki postajališče, ki je bilo del davkoplačevalskega projekta, ne da bi ga v pogodbi zavezal, da je odprt nonstop. V gostišču na izviru Vipave sem doživel, da nam niso postregli s pijačo; spet v gostišču, ki ga na eni izmed najlepših turističnih točk v Sloveniji nikakor ne morejo zagnati. Vam povem razlog, zakaj ne? Mogoč je zgolj v pravljici, če ne bi bilo izvira Vipave. Bilo nas je preveč, en avtobus. Na Celjskem gradu o vstopnini leta niso želeli slišati nič. Morali so diverzantsko posneti pornič z La Toyo, ki se ji ob tej priložnosti iskreno zahvaljujem za njen prispevek k razvoju lokalnega turizma, da so uvedli vstopnino in že končno vzpostavili osnovni standard odnosa do lastne kulturne dediščine. Pogosto sem tudi na osrednjem letališču, kjer je Slovenija reklamirana natančno v maniri stebrov, ki sem jih omenjal. Kot da nas je mogoče strniti v pet točk. In lahko bi našteval, kaj vse še imamo. Vi bi dodajali in seznam bi bil neskončen. Točno takšen, kakršni smo mi sami: kaotičen.