(ŠESTI DAN) Janševa nediplomatska diplomacija

Slovencev in Tajvancev je skupaj 25 milijonov. Ni slabo, mar ne? V Evropski uniji bi nas to uvrstilo na visoko šesto mesto za Nemčijo, Francijo, Italijo, Španijo in Poljsko. Ampak smo šesti od zadaj naprej, ker je Tajvan pač daleč, od Ljubljane do Tajpeja je natanko 9254 kilometrov zračne razdalje. In s tem se je treba sprijazniti.

V dneh, ko se spominjamo - eni si za to seveda lastijo vse zasluge - 30. obletnice mednarodnega priznanja Slovenije pri tedanji Evropski skupnosti, je slovenski premier Janez Janša v svoji maniri v televizijskem intervjuju za indijski državni kanal, katerega ustanovitelj in lastnik je tamkajšnje ministrstvo za informiranje, na neki način priznal Tajvan. No, nakazal je, da državi sodelujeta pri izmenjavi predstavništev. V svojih izjavah, kjer je med drugim dejal, da bo Slovenija podprla vsako suvereno odločitev Tajvancev: če bodo želeli živeti neodvisno ali pa če se bodo "svobodno, brez prisile, vojaškega posredovanja, izsiljevanja ali strateškega goljufanja, kot se trenutno dogaja v Hongkongu, odločili, da bi bili radi del Kitajske", je Tajvan trikrat poimenoval za "državo". Bodimo iskreni: Tajvan dejansko je država, četudi ga polno priznava 13 mikro svetovnih državic in Sveti sedež. Ni v Združenih narodih in večini drugih mednarodnih organizacij, ker ga Kitajska tudi po formalni odcepitvi leta 1949 šteje za neločljiv del svojega ozemlja. Ima vse atribute državnosti, razen ... Razen tega, da si ga lasti velikanska Kitajska.

Tu pa trčimo ob številne diplomatske zanke. Kitajska je odgovorila pričakovano ostro. "Tajvan je nedeljiv del kitajskega ozemlja. Vlada Ljudske republike Kitajske je edina legitimna vlada, ki predstavlja celotno Kitajsko. Načelo ene Kitajske je splošno priznano pravilo mednarodnih odnosov in univerzalen konsenz mednarodne skupnosti," je dan po objavi Janševega intervjuja povedal tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Zhao Lijian. "To je tudi politični temelj odnosov med Kitajsko in Slovenijo ter Kitajsko in Evropo," je opozoril. Kaj več mu niti ni bilo treba povedati; le nekaj mesecev je stara izkušnja Litve, ki je v Tajpehu odprla svoje diplomatsko predstavništvo. Kitajska jo je politično in predvsem gospodarsko dala na stranski tir, celo multinacionalke, kot je gumarski velikan Continental, je po poročanju ugledne tiskovne agencije Reuters opozorila, da bo zanje zaprla svoje tržišče, če bodo uporabljali litovske polizdelke.

Nobenega dvoma ni, da je v slovenski diplomaciji Janšev intervju marsikatero obrv pognal visoko na čelo. Na ministrstvu za zunanje zadeve so z zamudo hiteli pojasnjevati, da naj bi šlo za gospodarsko-kulturno predstavništvo, ki je namenjeno poglobitvi gospodarskega in kulturnega sodelovanja. S tem pa ne bi kršili načela "ene Kitajske", ki ga v odnosih do Kitajske upoštevata tako Slovenija kot Evropska unija. Dodali so, da v več državah članicah Evropske unije takšna predstavništva že obstajajo. Slednje je res, a Kitajska je zlasti v predolimpijskem času, ko mnoge države na otvoritev prav zaradi nečloveškega ravnanja z Ujguri in napetosti glede Tajvana ne pošiljajo svojih delegacij, še bolj občutljiva. Diplomatski bojkot olimpijade uradni Peking peče. Zelo peče.

Poleg tega je Janša obšel vse ustaljene procedure, ki veljajo v parlamentarnih demokracijah. O intervjuju in Tajvanu ni vedel nič parlamentarni odbor za zunanje zadeve, vprašanje je, kako se sklada s slovensko uradno sprejeto deklaracijo o zunanji politiki ... Janša zunanjepolitično seveda ni odsoliral prvič, spomnimo se samo lanske poletne avanture, ko je z virtualno udeležbo na forumu iranske diaspore Free Iran World v Parizu in pozivom k preiskavi pomora tedanjih disidentov v Iranu leta 1988, v katerega naj bi bil do vratu vpleten novoizvoljeni iranski predsednik Ebrahim Raisi, ne samo razkuril uradnega Teherana, temveč tudi EU. Visoki evropski predstavnik za varnostno in zunanjo politiko Josep Borrell je moral takrat pojasnjevati, da Janševe izjave nikakor ne predstavljajo stališča Evropske unije, katere najvišjemu organu, Svetu EU, je Slovenija tedaj predsedovala. In še, če malo pobrskamo po spominu, ko je bil Janša še v opoziciji, ni kazal nobenega navdušenja nad razmišljanji o priznanju Palestine ali podpori katalonskemu osamosvajanju.

Brez dvoma so odnosi med Slovenijo in Kitajsko zdaj zamajani, a vprašanje je, kako bo v prihodnjih mesecih. Če bo Slovenija res recipročno odprla predstavništvi s Tajvanom, bodo porušeni. Račun bo visok, plačalo pa ga bo gospodarstvo. Ne gre namreč pozabiti, da je Kitajska najpomembnejši slovenski izvozni trg zunaj Evropske unije.