Petra Lesjak Tušek
V naši državi serijskih bizarnosti težko sploh karkoli še označimo za presenečenje. Do skrajnosti prignana politika nategov, barantanj, pretkanosti, zbanaliziranj in norčevanja je povlekla v vrtinec nenehnih blokad, ki so v posmeh državljanom (pogojno razvite) demokratične družbe. S(p)odoben državljan s pravicami, svoboščinami in dolžnostmi v povprečju izpolnjuje dolžnosti in ne uveljavlja le pravic. Plačuje položnice in davke recimo, hodi v službo na svoje delovno mesto, vzame bolniško, ko zboli (če le pride do zdravnika!), po možnosti koristi letni dopust, odpira in prebira pošto in se odziva na uradne pozive institucij in služb, če in ko ga ogovorijo. Te bržkone jemlje kot del institutov delovanja pravne države. A taisti s(p)odoben državljan hkrati ne more ne sprevideti, kako naiven je (p)ostal v ustaljenih normaliziranih ravnanjih, če pa se bi mu več kot očitno bolj izplačala izmotavanja vseh sort, zavlačevanje postopkov in izmikanja iz utečenega sistema na sploh. Ta sistem ne deluje, še najmanj za vse enako in z istimi vatli.
Ta teden smo bili soočeni z informacijo, da iz vlade odslovljeni, samoodstopljeni minister za zdravje Danijel Bešič Loredan že v drugo ni prevzel pošiljke DVK, ki ga še kar povprašuje, ali bo sedel v državnem zboru kot poslanec. Uspela naj ne bi niti detektivska vročitev pisma, s katerim se mu DVK priporoča v branje. Zdaj naj bi narod obtičal v hudi negotovosti, ali bo Bešič Loredan poslanec ali ne in ali nemara ne bo poslanec zgolj in povsem zato, da bi mešal štrene Gibanju Svoboda. Ali gre za igro užaljenca, ki bi se še rahlo poigraval in poslansko skupino s premierjem Robertom Golobom na čelu držal v šahu ali bi lahko morebiti imel celo kak utemeljen razlog, da ga pošta ne doseže, na koncu koncev pravzaprav niti ni toliko pomembno. Že dolgo smo nenehno zgroženi nad ravnanji več gospodov na funkcijah, a po svoje kaže, da je naša stalna zgroženost bolj nenavadna od ravnanj samih. Verjetno bi se prej morali nehati zgražati, ker pač nekoga, ki bi morebiti lahko bil poslanec, iščejo z detektivom, le da bi blagovolil sporočiti svojo odločitev. Ni nam treba biti več zgroženi niti, ker medtem, ko se ukvarjamo z novimi in novimi v resnici obstranskimi nepojmljivostmi, še naprej razpada (javni) zdravstveni sistem. Pa še kak. V procedure je ujet že vsakršni obet politike ukrepanja in učinkov, stalno nove incidentne situacije pa le dodatno zamegljujejo realnost paraliziranih politik.
Ta isti Loredan, ki se je odločno zavzemal za dobro pacientov in pred kamerami s solzami obžaloval napake in spodrsljaje v zdravstvu, zdaj razkazuje vso etiko, tudi zdravniško ne nazadnje. Morda zdravniška etika nima prav nič z nedosegljivostjo za pošto DVK, bi se sicer potolažili v manirah, ki so se razrasle in zajemajo tudi pretvarjanja, da so vloge ali funkcije lahko povsem razdružljive in ločljive.
Serija, kdo je v stalnih procedurah bolj prebrisan in pretkan
Morda pa se čisto preveč, tudi v medijih, ukvarjamo s posamezniki in postopki (pa ne le zaradi kislih kumar, mirnih poletij v več pogledih v resnici ni že leta) - in Bešič Loredan v izteku kratke politične kariere niti ni kaka zgodba. Saj na koncu je po svoje, vsaj v širšem smislu, povsem vseeno, kdo bo poslanec in kakšno kombinatoriko z ministri in poslanci snuje in bo izpeljal Golob, da le ne bi imel potencialnega prestopnika v menda tako zelo strnjenih vrstah Svobode. Ujetost v postopke in procedure je tako rekoč stalna pozicija. Zanjo so najboljši alibi celo zakoni, četudi imata za njihove korekcije vajeti v rokah prav parlament in vlada.
Več smo že doživeli demonstracij, kako se uspešno izigrava proceduralno, kako se lahko podaljšuje pat pozicije ali bivanje na pozicijah, po potrebi pa tudi povzroča škoda. Kupovanje časa je stalna igra. Ker se pridobiti tudi le kak mesec zato, da drug ne bo mogel nič, izplača. Tudi Andrej Grah Whatmough, vršilec dolžnosti generalnega direktorja RTVS, recimo, ni prevzel pošte na uradnem naslovu bivanja, tako da je bilo naposled treba sklep o njegovi razrešitvi nabiti na oglasno desko. Ne bolniška ne dopust ne vedejevstvo pa mu medtem niso prepričevali odločanja v smeri zaščite lojalnih kadrov, da bi morda še varovali politični plen. A iskalne akcije niti z detektivi dandanes ne dosežejo vseh pribežališč, ki jih ti kadri vselej imajo. Iz njih se nato zaničljivo rogajo vsem in vsemu, kar za nameček po vseh poprej natrosenih nezakonitostih izgleda nadvse zabavno početje.
Spektakel procedur neprevzemanja pošte in neodpiranja ovojnic, ki ob priporoki ostanejo nedostavljene, kdaj pa kar zaprte (kdaj se pošiljke nujno ne ujemajo niti z nabiralniki), ni od danes. Domala instrumentalizirala ga je prejšnja vlada na čelu z Janezom Janšo, ki je recimo izigraval prevzeme pošte (in prihode na sodišče) že v primeru tožbe novinark Eugenije Carl in Mojce Šetinc Pašek, in ob drugih, ne le sodnih formalnih pozivih. Blokiranje kakršnihkoli odločitev se izkazuje za učinkovito v čim bolj prefriganih procedurah, ki morajo po možnosti trajati čim dlje. Tako je na primer tudi mirno trajal mandat tedanjega ministra Aleša Hojsa, ko njegova nepreklicna odstopna izjava med romanji med vlado in parlamentom kratkomalo ni dosegla naslovnikov.
Z javnimi servisi in storitvami vseh vrst imamo torej resno težavo: ali jih politično ugrabijo ali na neki točki odpovejo. Ko je pošta raznašala brezplačnike in druge propagandne tiskovine, se je (še) izkazala za učinkovit način nagovarjanja volivcev. A tedaj so bile pozicije obrnjene - pošta je bilo potrebno orodje in ne neka nebodigatreba priporoka.
Tako se potemtakem vrtimo naprej, četudi zasičeni z igrami zlorab - pa tudi z otročarijami in roganji v brk državljanom.
