(ŠESTI DAN) Petsto dni tridnevne vojne

Ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu lani spomladi ni uspelo spiti čaja v Kijevu, četudi je verjetno upal, da ga bo. In pri tem opazoval še kakšno vojaško parado sebi v čast. No, s čajem ali vodko v ukrajinski prestolnici še dolgo ne bo nič, kot kaže, vsaj za Putina in njegove oprode ne. Ruski predsednik lahko le še obuja spomine na svoj zadnji obisk v prelepem glavnem mestu sosednje suverene države, bilo je pred skoraj natanko desetimi leti, konec julija 2013, ko je pokramljal s sebi naklonjenim predsednikom Viktorjem Janukovičem. Odtlej lahko Kijev opazuje le še na satelitskih slikah ali posnetkih, ki jih pošiljajo njegovi samomorilski droni, preden treščijo v kakšno kijevsko zgradbo ali jih sestreli ukrajinska protiletalska obramba.

Tako je to. Bliskovita invazija na Ukrajino, menda zgolj tridnevna, kot naj bi bili Putinu zagotavljali njegovi zvesti generali, se je na današnjo soboto prevesila v petstoti dan. Vse kalkulacije - vojaške, obveščevalne in politične - so se v ruskem primeru izkazale za napačne. Ukrajinci ruske vojske, ki se je privalila čez njihovo vzhodno in severno mejo, niso pričakali z rožami in radostjo, temveč z orožjem. Resda slabo oboroženi in očitno nepripravljeni so kljubovali tistih prvih nekaj tednov, odločilnih v vsaki bliskoviti vojni. Glede na najsodobnejšo zahodno oborožitev, ki jo imajo danes, je bilo videti, kot da se upirajo z loki in puščicami ter gorjačami. Toda ... Vzdržali so. Zdaj upajo, da bodo zmagali. "Povrnili bomo vsak kvadratni meter našega ozemlja," nenehno obljublja ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski.

Kljub težko pričakovani in dolgo napovedovani ukrajinski protiofenzivi na več kot polovici fronte, dolge tisoč in več kilometrov, se zdi, da so tudi take izjave preoptimistične. V tej vojni verjetno ne more biti absolutnega zmagovalca. Ostajajo torej le (mirovna) pogajanja, slej ko prej. In pri pogajanjih je vedno tako, da mora vsaka stran popuščati; problem je le v tem, da ne Zelenski ne Putin v tem trenutku nista pripravljena na kompromise, pa tudi tistega, ki bi ju lahko v dogledni prihodnosti ob dejstvu, da vsak nov dan spopadov pomeni novih več sto ali več tisoč mrtvih in ranjenih, ni na vidiku. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan in kitajski voditelj Xi Jinping sta poskušala, a obupala. Papež Frančišek poskuša, a ne more, voditelji zahodnih držav so še pred začetkom poskusov, da bi posredovali, obsojeni na neuspeh. In ko se tako zapleta že na startu, je jasno, da je mir še daleč.

Da svet po tej vojni ne bo več enak, kot je bil, je jasno vsem. Geopolitična razmerja se postavljajo na novo in glavno vprašanje je seveda, kakšen bo - nekoč, ko bo mir - položaj Ruske federacije. V mnogočem je to odvisno od tega, kdo jo bo vodil. Že danes pa se vidijo tektonske spremembe na drugem polu, tistem, ki ga Rusija s Putinom na čelu vidi kot sovražnega. Zveza Nato, ki je tudi s svojim rinjenjem vse bližje ruskim mejam delno odgovorna za vojno, se je presenetljivo poenotila - in povečala. Z včlanitvijo Finske je nenadoma dobila svojo najdaljšo kopensko mejo z Rusijo, z vstopom Švedske, ki se bo kljub turško-madžarskemu trmoglavljenju slej ko prej zgodil, bo dobila še eno močno članico. Nekoliko drugače je z Evropsko unijo, v kateri se po enajstih svežnjih sankcij proti ruskemu gospodarstvu in najodgovornejšim za vojno ter dolgih mesecih izdatne pomoči Ukrajini kažejo prve razpoke. Da ne bo dal niti evra več za Ukrajino, rohni madžarski premier Viktor Orban, pri čemer ni jasno, ali gre za izsiljevanje ali prepričanje.

Ruska federacija ob vsem tem deluje presenetljivo stabilno in enotno. Pričakovati bi bilo, da bo ljudstvo počasi začelo vsaj negodovati zaradi strahotne cene, ki jo tudi Rusija plačuje zaradi Putinove "posebne vojaške operacije". Toda razen nedavnega poskusa vojaškega udara skupine Wagner in njihovega šefa Jevgenija Prigožina, ki pa tudi najverjetneje ni bil uperjen proti Putinu, temveč "zgolj" vojaškemu vrhu, pravega upora proti nesmiselni vojni v Rusiji še ni. Deloma zaradi dolgoletnega zatiranja opozicije, deloma zaradi medijske blokade, a deloma tudi zaradi večinskega prepričanja, da je tako prav in da tako mora biti.

Putin verjetno nikdar več ne bo pil čaja v Kijevu, tudi sicer je spisek prestolnic, kjer je še dobrodošel, vedno krajši. Razen v glavnih mestih večine bivših republik nekdanje Sovjetske zveze so mu vrata odprta le še v Pekingu in Pjongjangu. Ter seveda na mednarodnem sodišču za vojne zločine, kjer pa ga za razliko od glavnega krivca za vojne na območju nekdanje Jugoslavije Slobodana Miloševića ne bomo videli. Ker je Rusija preprosto prevelika in premočna.