(ŠESTI DAN) Ne verjamem vam

Ob vseh medijskih pretresih - kaj pretresih, potresih - v zadnjih letih, Večer je žal le naslednja zgodba, se je spomin ustavil na trenutku v času. Moralo je biti malo po tem, ko je nova vlada prevzela državne vajeti, na nekem dogodku v Cukrarni - čemu je bil namenjen, niti ni pomembno - so novi obrazi ministrstva za kulturo, ki je zadolženo tudi za medijsko področje, govorili o načrtih zanj. Po svoje je bilo zelo bizarno. Potem ko imajo na svojih mizah že leta na tone analiz, stališč, pozivov, predvsem pa natančnih predlogov ukrepov, so napovedovali, da bodo medijsko področje znova analizirali, in obljubljali povsem nov pristop. Sledila je intervencija iz občinstva - izrekel jo je medijski ekspert Marko Milosavljević - da časa za analize in nova tuhtanja enostavno nimajo več. Niti minute. Potem ko smo se delavci v medijih takih obljub že do sitega najedli, je prišla še ena intervencija. Besede, da jim enostavno ne verjamem(o) več.

Po tribuni je uradnike zanimalo, od kod in zakaj takšen negativizem. Izkušnje, dame in gospodje, izkušnje. Ob vsaki dobronamerni vladi - ene seveda niso imele v mislih dobrobiti novinarjev in medijev - smo poslušali obljube. Da se zavedajo izjemnega pomena neodvisnih, kredibilnih in verodostojnih medijev. Da bo zdaj zdaj pripravljena nova medijska zakonodaja, ki bo odločno odgovorila na vse dileme modernega časa in zavarovala eno največjih vrednot demokracije - neodvisnost in avtonomijo medijev. Ste kje opazili novo medijsko zakonodajo? Je v veljavi zastareli, Grimsov (pozor - Grimsov!) zakon? Je.

In če smo "razumeli", da bivša vlada medijem v eni največjih preizkušenj, kot je bila epidemija kovida, ni želela pomagati - kot so to počele vlade v razvitih in civiliziranih državah -, potem se moramo tudi pri tej vladi vprašati, kje so konkretne sheme medijskih podpor. Kar zadeva tiskane medije, ta trenutek najbolj ogroženo vrsto, denimo pri distribuciji? So na mizi? So. Izdelane, predstavljene in preložene - pa zataknjene v ministrsko-vladni birokraciji. Jih pa imajo na mizi, najbolj žlahtne izkušnje in ukrepe, ki jih je, denimo, sprejela danska vlada.

Če je vlada pred njimi sistematično uničevala dva izjemno dragocena medija, kot sta STA in RTV Slovenija, še pred tem pa tudi Delo in Večer, ta vlada, kot že marsikatera pred njo, sistematično zamuja. Ne ukrepa. Lahko verjamemo, da imajo dobre namene. A tudi vlade, ki so se zavedale pomena medijev za demokracijo, so imele dobre namene, naredile pa nič - in s tem le dodatno tlakovale pot v pekel. Dame in gospodje, vse traja predolgo. Medijska krajina je izmaličena do nerazpoznavnosti, koncentracije nihče ne nadzira, kaj šele ukrepa, ustvarjanje okolja, da bi lahko (tiskani) mediji preživeli, ni od nikoder, javni mediji so odprti za vsakokratne politične intervencije, prostor kakovostnih medijev se rapidno krči. Kdo bo varoval demokracijo, ko bo nastopil mrak? Politiki? Ministrstvo za kulturo?

Kdo bo, če iz tega mračnega paketa vzamemo zgolj razmisleke iz sredine razprave na medijskem festivalu v Črni na Koroškem, šel na teren ob naravnih katastrofah? Tisti, ki z bizarnimi naslovi in bebavimi teksti na spletu privabljajo in nabijajo klike? Kdo bo poročal o korupciji? Kdo bo preiskoval stranpoti v družbi in državi, ko bodo kredibilni in verodostojni mediji obmolknili? Kdo bo obveščal, razlagal in varoval najšibkejše v družbi, tiste brez glasu?

Seveda ne leži vsa odgovornost zgolj v enem ministrstvu ali, če že hočete, vladi, odgovornost je tudi in predvsem v lastnikih medijev. Da se zavedajo, da z ustvarjanjem vitkih podjetij, varčevanjem, racionalizacijami in drugimi "modernimi" prijemi ne le postopno uničujejo svojo lastnino, pač pa sočasno ožijo tudi prostor demokracije, prostor dobrih in kakovostnih zgodb, prostor dobro informiranih in razgledanih državljanov. Naloga in izziv je tudi zanje velik in preživetje na tem izmaličenem trgu je odvisno predvsem od tega, koliko vlagaš v ekipo, tehnologijo in medij nasploh.

Napovedi pa, kot vemo in vidimo, niso dobre. V tokratnem intervjuju smo kar nekaj medijskih vprašanj namenili tudi ministrici za kulturo Asti Vrečko. Verjamemo dobrim namenom, ki jih ima ona in njeno ministrstvo, a kaj, ko se v odgovorih znova slišijo besede "preučili bomo", "korake naredimo počasi", "vzemimo si dovolj časa".

Ni več časa, ministrica. Sploh pa ne za preučevanje.