(ŠESTI DAN) Zabijanje avtogolov

Slovenija se je prvič po lanskih parlamentarnih volitvah znašla v resni politični krizi. Eksplozivno dogajanje na političnem parketu v zadnjih tednih, ki so ga zaznamovale kadrovske rošade v ministrskih vrstah, korupcijske afere, pričevanja in očitki o pritiskih na delo policije, notranjestrankarski obračuni in napoved nove rekonstrukcije vlade, je v koalicijo vneslo nemir in nezadovoljstvo. Da tako ne gre več naprej, premierja Goloba odkrito opozarjajo v SD, o neprijetnih občutkih in o "odločitvah, ki priletijo čez noč", pa tarnajo tudi v Levici. Obdobje političnih napetosti je grenak priokus pustilo tudi pri volivcih. Da vladna ladja ne pluje v pravo smer, ugotavlja že vsak tretji, podpora Golobovi ministrski ekipi pa je s tem padla na najnižjo točko od začetka mandata in se že giblje v rangu priljubljenosti prejšnje Janševe vlade, ki so ji kritiki očitali teptanje demokracije, človekovih pravic in vladavine prava.

Čeprav so puščice v zadnjem času letele na vse strani, pred njimi pa ni bil varen skorajda nihče, največjo odgovornost za zdrs v politično krizo nedvomno nosita predsednik vlade in največja vladna stranka Gibanje Svoboda. Ministri iz vrst Golobove stranke so praktično vsak dan polnili naslovnice medijev s škandali. Ko se še ni dobro polegel prah zaradi spornega razpisa za nevladne organizacije, ki je s položaja odnesel ministrico za javno upravo Sanjo Ajanović Hovnik, je javnost šokirala namera obrambnega ministra Marjana Šarca o snemanju vojaškega resničnostnega šova. Kljub sumljivim okoliščinam razpisa Šarec, ki je pred leti kot premier stavil na visoke etične standarde in politično higieno, ni odstopil s položaja. Je pa iz Golobove stranke odletela poslanka Mojca Šetinc Pašek, ki je na facebooku namignila, da bi za vse ministre morali veljati enaki kriteriji in da bi Šarec moral oditi. Če bi bili zlobni, bi rekli, da je bila Mojca Šetinc Pašek iz Gibanja Svoboda izključena po partijsko, brez možnosti zagovora. Ekspresno so se znebili tudi Roberta Pavšiča, bivšega poslanca LMŠ in svetovalca predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, ki po novem ni več podpredsednica največje vladne stranke.

Medtem ko so v Gibanju Svoboda pozornost javnosti poskušali preusmeriti na razkritja v zvezi s sumi podkupnin na Darsu, se je premier Golob že znašel v središču novih očitkov. Nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar in bivši začasni direktor policije Boštjan Lindav sta mu pred parlamentarno preiskovalno komisijo očitala, da je vplival na preložitev aretacije ruskih vohunov. Kot da to ne bi bilo dovolj, je Golob dodatno razburil javnost z izjavo o čiščenju janšistov v policiji, ob tem pa je nakazal tudi možnost nove rekonstrukcije vlade, s katero bi zmanjšali število ministrstev. Spomnimo, da je pred lanskim referendumom zatrjeval, da bo vlada kljub povečanju resorjev bolj vitka, operativna in odzivna, danes pa ugotavlja, da več ministrstev pomeni več usklajevanja in da bi bili bolj učinkoviti, če bi bilo ministrov manj. Medtem ko se premier zapleta v protislovne izjave, v SD in Levici poudarjajo, da največji problem te vlade ni njena struktura.

Drži, največji problem Golobove vlade ni število ministrstev, ampak to, da vlada nima vizije, da je izgubila reformni zagon in da ni sposobna uresničiti predvolilnih obljub. V koaliciji poudarjajo, da je zdravstvena reforma prioriteta, a zakonov, ki bi izboljšali javni zdravstveni sistem, ni na spregled oziroma se jih, denimo v primeru zakona o digitalizaciji v zdravstvu, umika iz parlamentarne procedure in popravlja. Problem te vlade je tudi, da pri svojih rešitvah ni dosledna. Po poplavah je na primer zagovarjala uvedbo solidarnostnega prispevka, zdaj ga ukinja. Če bi uporabili nogometni žargon, ki se ga poslužuje predsednik vlade, bi rekli, da vlada sama sebi zabija avtogole. Tudi pri premierju včasih ni jasno, ali ve, na kateri gol mora streljati, pri njegovih svetovalcih in zaupnikih, ki naj bi stali za zadnjimi "dvornimi spletkami", pa se postavlja vprašanje, ali v resnici morda igrajo za neko drugo ekipo. A ko gre za glavne politične akterje, bi bilo vsekakor najbolj modro, če bi na koalicijskem sestanku prihodnji teden umirili strasti in sklenili, da se namesto sami s seboj začnejo ukvarjati s stvarmi, ki lahko izboljšajo življenja ljudi. Ob škodi, ki so jo povzročile ujme, jim izzivov ne bi smelo zmanjkati.