(ŠESTI DAN) Nova očala za nas, espresso za Nemčijo

Nedavni koalicijski vrh - vladni trojček se je na Brdu pri Kranju sestal drugi septembrski četrtek - je potrdil nov okvir delovanja Golobove vlade, ki je zakorakala že krepko v drugo polovico mandata 2022-2026. Temeljno sporočilo je bilo nedvoumno zapisano kar v sporočilu za javnost, ki ga je po zborovanju oblasti poslala vladajoča Svoboda. In se glasi takole: "Cilje uresničujemo bolje, kot se vidi na prvi pogled." In še: "Koalicija bo svoje obljube v dveh mandatih, tako kot smo se to zavezali pred dvema letoma, izpolnila." Ta ponedeljek je nato v Dnevniku izšla javnomnenjska anketa Vox populi, ki jo je STA povzela tako: "Delo vlade vidi kot uspešno 32,6 odstotka vprašanih, kar je najmanj po maju, ko se je javnomnenjska ocena vlade le začela nekoliko popravljati. Delo vlade vidi kot neuspešno 63 odstotkov vprašanih, kar je drugi najvišji delež takih stališč v javnomnenjskih anketah Vox populi od začetka mandata te vlade." Med večinskim mnenjem državljanov oziroma vladanih, predvsem tudi (nekdanjih?) volivcev Gibanja Svoboda, o razmerah v državi in (samo)percepcijo vladajočih torej obstajata resno nesoglasje, neskladje. Dioptrija pogleda na stanje stvari, na to, ali vlada dela dobro in rešuje nakopičene probleme v državi, je različna do te mere, da se zastavlja vprašanje, kdo torej nosi napačna očala. Ali Golob in njegova ekipa ali ljudje, ki so Janšo z oblasti pospremili z velikimi pričakovanji in so danes očitno razočarani?

Šef slovenske vlade se zanaša na ekonomske kazalce, od gospodarske rasti prek znižane inflacije, rasti pokojnin in minimalne plače do visoke stopnje zaposlenosti. Vlada ljudem tako rekoč sporoča, da so razmere, če se opremo na statistiko, razmeroma ugodne, in da so kritike, pritoževanja tako rekoč pretiravanje. Obljube, ki bodo ostale neuresničene, in teh bo veliko, o tem zdaj dvomov ni več, bodo reševali v naslednjem mandatu. Težke odločitve torej prestavljajo v čas, za katerega sploh še nimajo mandata. Obenem je to taktično nižanje (pre)napihnjenih pričakovanj torej. Vmes bodo svoje spet povedali volivci. Bodo še enkrat pogoltnili tableto, oglaševano pod sloganom "samo, da ni Janša"? Kajti Golob kani, to zdaj poudarja vedno znova, na volitvah 2026 ponoviti zmago. Mar res? Interpretativni okvir se zavoljo neuresničenih projektov v zdravstvu, pri stanovanjih, davkih, pokojninah ... spet usmerja v klasičen antijanševski argument - skrbimo za kondicijo demokracije in vladavine prava. Seveda drži, da Golobova vlada ni izjema pri tem, da jo je v izvršilno vejo oblasti poneslo ustavljanje SDS in Janše. Ampak ali bo to še enkrat več dovolj? In to ob evidentno prešibki vsebinski agendi in zelo pomanjkljivi dostavi realnih rezultatov, ki se poznajo v naših življenjih kot korak na boljše? Koliko je desnici uspelo tudi onkraj svojih volilnih limitov in bazenov učvrstiti vtis, oceno, da je levosredinska vlada spet neučinkovita, ujeta v zanko ukvarjanja same s seboj, da skratka dela škodo? Očiten in dobro viden je poskus, da bi z agresivnejšimi piarjem, instagramskim političnim marketingom, nemalokrat celo pahorjanskega tipa, zakrili vsebinske praznine. Ampak kako daleč smo tu že v polju populizma? In koliko takšen pristop lahko deluje v primeru vlade, ki ima v primerjavi s predsednikom škarje in platno, da nekaj res naredi?

Leto za reforme je bilo v resnici leto 2023, drugo leto mandata torej. Zamujeno torej. Leta 2024 smo se ukvarjali z evropskimi volitvami, naslednje, 2025., pa bo tako že predvolilno. Zadnja proračuna te vladne posadke, ki ju bo državni zbor potrjeval jeseni, bosta zabetonirala meje možnega in še dosegljivega. Vmes je Golob na seznam za realizacijo naložil še nekaj novih stvari, med drugim tiste, o katerih smo glasovali na referendumih skupaj z evropskimi volitvami. Plus milijardo za stanovanja, obračun z "dvoživkami" v zdravstvu ... In še kaj. Denimo akcijo za "reševanje" TEŠ 6, ki je udarila kot strela z jasnega. In to pred velikim energetskim referendumom o drugem bloku jedrske elektrarne. O čemer se, mimogrede, v tej državi še ne pogovarjamo kaj dosti. Beseda ni bila še nikoli tako poceni. Katere dosjeje so ali bodo torej zaprli, kaj je v resnici temeljni kurz te vlade, razen preživetja do naslednjih volitev in računanja na levoliberalno telo, ki ga od Janše loči visok zid medsebojne odbojnosti? 

V vmesnem času se - če kdo ni opazil - v globoko krizo pogrezata motorja evropske integracije in gospodarstva, Nemčija in Francija. Posebej na nemški trg, katerega velike težave izrisujejo črne prognoze za simbol tamkajšnje avtomobilske industrije, Volkswagen, je Slovenija močno navezana in od njega skoraj usodno odvisna. Odmevi kriz iz velesil pridejo k nam z zamikom. A zanesljivo pridejo. V obeh državah se kot lakmusov papir za preostalo EU kažejo resne strukturne gospodarske težave, ki jih je nedavno v svojem poročilu o konkurenčnosti in produktivnosti izpostavil tudi nekdanji reševalec evra Mario Draghi. Še pozimi je naraščajoče zagate v Davosu nemški finančni minister Christian Lindner na kratko in poenostavljeno odpravil: "Nemčija ni bolnik. Nemčija je utrujen človek po kratki noči. Nizka pričakovanja rasti so delno budnica, zdaj pa popijemo dobro skodelico kave." Zdaj je nepreklicno jasno, da espresso ni in ne bo dovolj za (pre)bujenje. Volkswagen bo prvič v skoraj 90-letni zgodovini zapiral tovarne. V ponedeljek so bili zaradi tega protesti v Bruslju, delavci so zaplenili ključe več kot 200 avtomobilov, ki so čakali na prevzem. A kar je še huje, politični vodstvi v Berlinu in Parizu sta šibki, brez idej in resne vizije okrevanja in novega preboja. Ravnata panično. Olaf Scholz, nemški kancler, ki še kar vztraja z glavo v pesku pred številnimi porazi, ki jih doživlja doma, in odpira prostor skrajni desnici, je vmes kot odgovor na migracije kot temeljno temo populistov v zaletu suspendiral schengen. Ki je tako že lep čas bolj ali manj mrtev. In mi bomo o vsem, kar bo ostalo neodgovorjeno in nerešeno v tem mandatu, govorili in odločali leta 2027?