Rok Kajzer
Naš sijajni kolumnist Renato Baretić se v tokratni kolumni, našli jo boste na strani 24, sprašuje, ali je imelo njegovih 40 let v novinarstvu in na drugih poljih ustvarjanja sploh smisel - ali bolje učinek - na to, da bi bila njegova država in z njo družba boljša. Ugotavlja, da bi bilo najverjetneje res še huje, toda kaj, ko se je zgodilo tole: "Kakorkoli že, zdi se, da smo vsi iz te generacije barvali hišo, pazili na vsak detajl in drug drugega opozarjali na vsako potezo s čopičem ali pleskarskim valjem, nato pa se je zjutraj na fasadi vseeno pojavil grafit Zaman ste belili." Dve tretjini svojega dosedanjega življenja je vlagal v to, da bi bila njegova domovina bolj spodobna in vesela država, sprejemljivejša za življenje preprostih ljudi. "In kaj sem dosegel? Nič!"
Ta njegova kolumna je sovpadla z dvema trenutkoma v zadnjih dneh, ko je bilo mogoče ugotoviti, da z Baretićem - žal - delimo državno in družbeno usodo. Prvi trenutek je povezan z nepričakovanim odhodom nenadomestljivega Saša Hribarja. Toliko neopisljivih ogabnosti se je iz desnih krogov ob smrti tega velikana zlilo po socialnih omrežjih, da jih v več življenjih ne bi mogle preučiti, kaj šele ozdraviti skupine psihologov, psihiatrov in tudi tistih, ki se poklicno ukvarjajo z družbeno patologijo. Kam smo kot družba zdrsnili? Kaj se je zgodilo? Se potem čudimo dogodkom, kot je bil tisti v domu za starejše?
Ta njegova kolumna je sovpadla z dvema trenutkoma v zadnjih dneh, ko je bilo mogoče ugotoviti, da z Baretićem - žal - delimo državno in družbeno usodo. Prvi trenutek je povezan z nepričakovanim odhodom nenadomestljivega Saša Hribarja. Toliko neopisljivih ogabnosti se je iz desnih krogov ob smrti tega velikana zlilo po socialnih omrežjih, da jih v več življenjih ne bi mogle preučiti, kaj šele ozdraviti skupine psihologov, psihiatrov in tudi tistih, ki se poklicno ukvarjajo z družbeno patologijo. Kam smo kot družba zdrsnili? Kaj se je zgodilo? Se potem čudimo dogodkom, kot je bil tisti v domu za starejše?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
