Tomaž Ranc
Naravna ujma, kot je Slovenija v zgodovini še ni imela, ob hišah, avtomobilih in vsem imetju, ki ga je vzela mnogim ljudem, njihovim sorodnikom in prijateljem, počasi naplavlja in razgalja tudi druge probleme.
Eden takih je, da razmerje med lokalnimi skupnostmi, občinami, ki so sicer v resnici "dale dušo in telo" ob reševanjih akutnih problemov, in državo ni optimalno in iz tega se moramo takoj kaj naučiti in ukrepati. Preveč je vrtičkov ali, če hočete, upravljavcev, odločevalcev, če želimo, da bi odprava posledic zaradi ujme bila racionalna in predvsem hitra.
Ko gre za sanacijo ključnih infrastrukturnih mrež - pa naj bodo to ceste, voda, plin, elektrika, telekomunikacije, takrat je vojna za vse. In takrat je v vojni država, ne samo občine. Ko gre za ustavno zagotovljene pravice - do vode in zdravega življenjskega okolja, na primer -, bi morala država občinam intenzivno pomagati z vsem, kar ima, z vso nacionalno močjo in vsem nacionalnim potencialom, zlasti če vidi, da bi stvari lahko tekle prepočasi ali narobe. To je storila v prvem valu, ko je šlo za vzpostavitve zračnih mostov, pomoč vojske, krepitev sistema zaščite in reševanja, ki je izpit opravil z odliko, in pri vzpostavitvi cestne infrastrukture, priznanje in zahvala tudi solidarnostni pomoči iz tujine, a zdaj bi morala vlada kot buldožer takoj prevzeti ključne projekte, ne pa jih prepuščati iznajdljivosti posameznih lokalnih skupnosti, ki lahko hitro padejo v časovne in druge zagate. Podjetja, ki so jih angažirale občine, denimo za plazove, prve gradnje in podobno, imajo tudi druge posle in se ne morejo ukvarjati zgolj z obnovo.
Občine seveda same ne morejo spati in mirno gledati, kako so občani brez pitne vode, plina, ceste, zato se se nekatere izzivov lotile takoj, a država je tista, ki naj dobro zastavljene projekte potencira z moštvom, mehanizacijo, vojsko v največji možni meri. To, da se zagotovi pitna voda, je nacionalni, ne le občinski interes. Koroška ne sme ostati kot avtokamp tiste sorte, kjer je treba vsakodnevno z vrči ponjo.
Kričeč je primer zagotovitve pitne vode v somestju industrijskih Raven na Koroškem in Prevalj, kjer je na javni vodovod vezanih okoli 15.000 ljudi (Ravne 9000, Prevalje 5500, sicer imata občini skupaj 18.070 prebivalcev, Prevalje 6790, Ravne 11.280, vir SURS 2021, ostali deli občin pa so vezani na druga, tudi lastna zajetja), pri čemer ne gre samo za gospodinjske pipe, ampak tudi za vodo in plin v podjetjih, zdravstvenih domovih, od septembra tudi v šolah, turizmu, kulturi ... Novi vodovod naj bi gradili tri mesece, vlada, slišiš?
To, da se zagotovi pitna voda, je nacionalni, ne le občinski interes. Koroška ne sme ostati kot avtokamp tiste sorte, kjer je treba vsakodnevno z vrči ponjo.
V majhni Mežiški dolini s štirimi občinami zdaj za vodo skrbijo - vsak po malem in vsi skupaj. Mežica in Črna imata še srečo z lastnimi izviri. Nekdanje skupno komunalno podjetje v dolini so razbili. Zakaj že? Namesto da bi skupaj gradili vodovodna omrežja, čistilne naprave in drugo in jih tako tudi upravljali, je zdaj komand več. In če je komand več, je pač vse težje. Ob vojnah pa sploh. Večjih prask sicer ni bilo, ker je bilo dela preveč, a tudi župani bi morali tesneje sodelovati, vlada pa jih lahko s financiranjem skupnih osmišljenih projektov k temu ne nazadnje tudi pritegne. Vlada mora objektivno presoditi še, katerih težav na terenu se mora lotiti najprej. Tisti župan, ki najbolj kriči ali je prave politične barve, ne more biti zato bolj slišan, in obratno, če je župan po mnenju vlade slab, se to pri odločitvah, ko gre za ljudi, ne sme poznati. Hkrati ob reševanju izzivov osnovnih življenjskih pogojev je seveda treba misliti tudi na jutri, kar zagotavlja tudi premier Robert Golob. Interventni zakon na papirju zveni obetavno, ukrepi so usmerjeni v nujno obnovo javne infrastrukture, v poenostavitev postopkov, pomoč občinam, gospodarstvu - ljudem.
A spet - župani bodo morali biti odkriti -, če območje ni več primerno za bivanje - zaradi tveganja novih poplav ali zaradi okoljskih posledic ujme -, je to treba povedati takoj in zdaj. Če smo v preteklosti govorili o okoljski sanaciji zgornje Mežiške doline zaradi predelave svinca, je zdaj treba izpostaviti, da so naplavine ves svinčeni material naplavile vsaj do prestolnice doline - Raven in še naprej po Meži, kjer lahko ostanejo za vedno. Minule dni so pristojni jemali vzorce naplavin, zemlje in kar je naneslo po dolini po vrtovih, zelenicah, kleteh in domovih. O rezultatih bo treba spregovoriti na glas, morda pri stotinah hiš prenehati vrtnarjenje, slovenski nacionalni šport, ki je dobro razvit tudi na Koroškem, ali tudi fizično preseliti določena območja drugam, nato pa poskrbeti za sanacijo. Ker, vlada in občine, poskrbeti je treba za generacije, ki živijo zdaj! Če omenim samo desetletja gradnje zimzelene tretje razvojne osi, potem smo lahko zdaj, ko gre za zdravje, še bolj zaskrbljeni. Državljani naše majhne države bi morali imeti enake pogoje za življenje povsod.
