(POGLED) Veselje v Kremlju

Nekateri ljudje ga imajo za neodgovornega ali celo čudaškega, a jim tega ne zameri. Če je res takšen, se mu to čisto prilega. Saj se počuti samozavestnega, jasnovidnega in močnega. Čuti, da ima poslanstvo posebne vrste. Zato si je vzel pravico in komentira prav vse, kar se okoli njega dogaja. In ima veliko informacij, lahko prebira najbolj zaupne diplomatske depeše, tudi tajne službe mu morajo redno poročati. On ni vsakdanji državljan, on je predsednik hrvaške države.

Odločil se je, da ne bo samo podeljeval spominskih značk in odlikovanj ter ponižno sedel v svojem uradu. In vse to pojasnjeval z dejstvom, da kot predsednik ni pristojen za prav nič več od tega. Sam sebi je določil nalogo nadzornika delovanja oblasti. Neusmiljenega sodnika, ki vladi ne pusti niti trenutka predaha in sprostitve. Želi biti glas vseh državljanov, ki ne morejo spregovoriti, saj jih prav nihče ne posluša. Zato nastopa vsak dan. Ter se nato veseli odmeva svojih besed in še bolj krčevitega branjenja vsakogar, ki ga omeni. Zoran Milanović, predsednik Hrvaške, je pri tem zelo velikodušen. Ne govori v prispodobah, temveč obtoži, navede ime in priimek obdolženega ter našteje vse njegove napake. Nenavadno, toda takšen je in to ni nobena novost. Seveda ima takšna predsedniška drža tudi svoje pasti. Milanović se občasno ujame vanje in povzroči neprijetnosti svoji državi. Zadnje čase s svojimi stališči, da je napad na nespornega voditelja Republike Srbske Milorada Dodika tudi napad na hrvaške interese, in še bolj s svojimi ocenami ruskih groženj Ukrajini.

Prav zato so mu v torek, prvi dan letošnjega februarja, že zgodaj zjutraj v Moskvi, natančneje v Kremlju, znova ploskali. Tako zelo so bili veseli, da so tudi svojemu televizijskemu kanalu Russia Today nemudoma naročili, naj opiše njihovo radost. Zvezda kremeljskega jutra je bil Zoran Milanović. Prinesel jim je namreč veliko darilo - svojo oceno, da Ukrajine ne maltretirajo ne Rusi ne Putin ne ruske vojaške enote, ki se zbirajo na rusko-ukrajinski meji, temveč birokrati iz Bruslja. Prav tisti, ki so že maltretirali tudi druge države in jim namesto možnosti polnopravnega članstva v Evropski uniji prodajali meglene in nedoločne obljube. Zato mejne napetosti nimajo prav nikakršne povezave z Rusijo ali Ukrajino, temveč predvsem z notranjimi razmerami ameriške politike in predsednikom Joejem Bidnom.

V torek zjutraj je bil Milanović ruski junak. Saj vendar vedo, da je Milanović najbolj priljubljen hrvaški politik, da ga volivci očitno poslušajo ali mu celo pritrjujejo. A prav zato je treba njegova mnenja najprej umestiti v hrvaško notranjo politiko in šele kasneje v zunanjepolitični kontekst. Z omenjanjem Ukrajine predvsem sporoča predsedniku vlade Andreju Plenkoviću, da so njegovi obiski Kijeva zgolj nabiranje evrskih dnevnic in da lahko samo on, Milanović, odloči, ali bo Hrvaška v primeru nove ruske agresije sodelovala z vojaško pomočjo ali napotitvijo kontingenta vojakov v Ukrajino.

Svoj položaj vrhovnega poveljnika vojske namreč razume povsem dobesedno. Toda vse to je lahko zgolj zanimivo prav zaradi ocene, kdo ima odločujočo moč na Hrvaškem in koliko je ima. Z vsemi nastopi, ki se ponavljajo zadnje mesece, je Milanoviću uspelo, da se prav vsak hrvaški visoki uradnik - preden podpiše kakršenkoli dokument - potihoma vpraša, kakšna bo morebitna predsednikova reakcija.

Ne smemo pa prezreti drugega dela Milanovićevega sporočila, dostavka o vlogi bruseljskih uradnikov v rusko-ukrajinskem sporu. Ker prav nenadoma in nepričakovano v hrvaško medsebojno notranjepolitično obračunavanje, spopad predsednika države s predsednikom vlade Plenkovićem, vstopi tudi Slovenija. Prav na tem mestu se moram vrniti v leto 2009. Samo tako bomo lahko razbrali ozadje Milanovićeve navedbe o vlogi bruseljskih birokratov v rusko-ukrajinskem sporu. Tedanja premierka Jadranka Kosor je tistega leta zaključila pogajanja z Borutom Pahorjem, takrat predsednikom vlade, in podpisala sporazum o sodni arbitraži pri določitvi meje med Slovenijo in Hrvaško. Milanović, šef vodilne opozicijske stranke, je takrat naredil usodno napako. Prepričan je bil, da Hrvaška ne potrebuje nikakršnega sporazuma s Slovenijo, predvsem pa ne takšnega, kot je bil na mizi, ki da je slab in ga je treba zavrniti. Kosorjeva je za ratifikacijo podpisanega dokumenta v parlamentu potrebovala dvotretjinsko večino, ki pa je bila brez Milanovićeve stranke nedosegljiva.

Milanovića niso zanimale posledice. Pahorja, ki ga je prišel 26. oktobra tistega leta v Zagreb prepričevat, naj podpre podpisano listino o arbitraži, je odslovil s hladnim stiskom roke. Posledice ga enostavno niso zanimale. Takrat je že ocenjeval, da je sporazum mrtev. Imel je dobre stike z resničnimi lastniki takratne hrvaške politike. Profesorjem Davorinom Rudolfom, združbo Katoliške cerkve Lustitia et pax, z radikalnimi hrvaškimi generali, ki so bili prepričani, da je Kosorjeva veleizdajalka, in najverjetneje tudi z vohunsko-lobističnim omrežjem, ki je bilo takrat že vzpostavljeno v Sloveniji. Ponavljal je, da Evropska komisija postavlja kot razsodnike v tako pomembnem mejnem vprašanju drugorazredne uradnike. Mate Granić, dolgoletni zunanji minister, mu je dopovedoval, da je sporazum za Hrvaško edina možnost popolne nadvlade nad Slovenijo. Da je namreč treba pustiti, da hrvaški lobisti, ki se ukvarjajo s slovenskimi politiki, ki nastopajo proti Pahorju, dosežejo, da bo sporazum o arbitraži na najavljenem referendumu zavrnila Slovenija. Če bo to naredila Hrvaška, bo ostala v balkanski čakalnici za vstop v Evropsko unijo. Hrvaška še danes ne bi bila članica EU in bi skupaj s Srbijo čakala na novo priložnost. 

Milanović pa je že vedel, da Hrvaška nikoli ne bo priznala odločitve arbitražnih sodnikov. Takrat so v Zagrebu začeli oblikovati zapleten načrt, kako sporazum o arbitraži formalno sprejeti, a hkrati iskali načine za njegovo formalno odpoved. Milanovića ni prepričal ne Hannes Swoboda, evropski poslanec in poročevalec v Evropskem parlamentu za Hrvaško, ne predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso, prepričali so ga podatki iz obveščevalnega podzemlja. To je bil edini argument, zaradi katerega je Milanović pristal in 56 poslancev njegove stranke je glasovalo za ratifikacijo sporazuma. Milanović je povedal, da bodo glasovali za sporazum, vendar je ta slab in je posledica osemletnega slovenskega emocionalnega zlorabljanja hrvaškega naroda. Ampak tu se ni končalo. Povedal je, da je bil sporazum pripravljen za hrvaškim hrbtom in da bodo oni, ki prevzamejo oblast, stvari opravili bolje. Vedel je, da lahko naredijo prav vse, da bo sporazum po razsodbi arbitražnih sodnikov padel.

 Tako je torej Milanović v torek, prvega februarja 2022, ko je govoril o bruseljskih uradnikih, ki da so odgovorni za ukrajinske težave, ponavljal svojo staro tezo iz leta 2009. Da so bruseljski uradniki Hrvaško pred njenim vstopom v EU zavajali in ji prodajali lažne obljube. Da prav tako delajo tudi danes, ko Ukrajini namesto članstva v EU prodajajo neuresničljive obljube. Vendar je Hrvaška takrat imela njega, Ukrajina pa danes tako pogumnega politika ne premore. Zato ponuja svojo pomoč. Milanović gradi nov spomenik samemu sebi. Bil je eden izmed hrvaških politikov, ki so že leta 2009 vedeli, da sporazuma o arbitraži nikoli ne bodo priznali. Da ga potrebujejo zgolj kot taktično orodje proti Sloveniji. Zato lahko danes kot osamljeni jezdec, ki je rešil Hrvaško pred razsodbo arbitražnih sodnikov, nastopa kot državni junak. Obtoži predsednika vlade Andreja Plenkovića, da je skorumpiran, obrambnega ministra Maria Banožića, da je zaradi svojih dejanj na njegovem spisku za odstrel, in druge ministre v hrvaški vladi, da bodo morali oditi. Saj vsa njihova dejanja tudi sam skrbno preiskuje. Toda vse to je zgolj del političnega obračuna Milanovića in Plenkovića. Za Slovenijo bolj ali manj nezanimiv. Z majhno izjemo. Morda bi lahko znova odprli vprašanje, kdo so bili ljudje, ki so v času sporazuma o arbitraži v Sloveniji delovali za hrvaške interese.