Spolno nasilje in nadlegovanje je žal prisotno v vseh družbenih sferah. Nenaslovljenost se kaže že v kazenskem zakoniku, kjer ni modela Samo ja pomeni ja, posilstvo pa za zdaj še ni posilstvo, če se žrtev ne more aktivno braniti. Zločina namreč ni brez zakona. Stiske in nemoč, ki jih doživljajo študentke, odražajo položaj žensk v družbi nasploh. Ko se srečujemo z nasiljem nad ženskami, se praviloma srečujemo tudi z molkom, duševnimi stiskami, nemočjo, predvsem pa z nenaslovljenostjo podrejenega položaja žensk.
V univerzitetnem okolju se nenaslovljenost spolnega nasilja oziroma nadlegovanja kaže v povsem neobstoječih pravilnikih ali pa v preveč nejasnih pravilnikih. Nevladne organizacije ugotavljajo, da žrtve od prijav odvrača prav neustrezen sistem pravne zaščite. Prave razsežnosti problema še niti niso vidne, ker jih očitno ne želimo videti.
Spolno nasilje pedagoškega kadra na fakultetah kaže na zlorabo položaja in z njim povezano moč, ki ga je naglasilo gibanje #metoo. Odgovori, ki smo jih do sedaj prejele iz naše ankete z različnih univerz in fakultet, kažejo na razpršenost in vseprisotnost spolnega nasilja v teh institucijah, zato lahko govorimo o sistemskem problemu, ki zahteva sistemske rešitve. Izpostavljanje individualnega nesprejemljivega obnašanja ni dovolj, treba bo nasloviti škodljive vzorce in prakse, ki so se vzpostavile v akademskih prostorih, in dovoliti ljudem, da spregovorijo o svojih izkušnjah. Raziskava, ki jo opravljamo, je namreč pokazala, da se ljudje ne čutijo varni in dovolj nagovorjeni, da bi se v primeru spolnega nasilja obrnili na za to pristojne na fakultetah. Ko so osebe prijavile spolno nasilje na fakulteti, te pogosto niso odreagirale odgovorno.
Nasloviti moramo škodljive vzorce in prakse, ki so se vzpostavili v akademskih prostorih, in dovoliti ljudem, da spregovorijo o svojih izkušnjah
Naša raziskava se osredotoča na neenako razmerje moči med študentkami in študenti ter pedagoškimi delavci in delavkami javnih in zasebnih visokošolskih in raziskovalnih institucij. Zanima nas, kje in kako se spolno nasilje in nadlegovanje dogajata, zato da ju lahko v prihodnosti bolje prepoznamo, nanju reagiramo in ju preprečimo. Po naših trenutnih ugotovitvah je bilo več kot deset odstotkov zdajšnjih ali nekdanjih študentov oziroma študentk, ki so izpolnili anketo, deležnih spolnega nadlegovanja oziroma nasilja pedagoškega kadra na visokošolskih zavodih oziroma raziskovalnih institucijah. Ljudje z izkušnjo spolnega nasilja so o tem največkrat povedali nekomu, s katerim so v prijateljskem odnosu. Najbolj pogost odziv žrtev je ignoriranje nadlegovalca in izogibanje. Samo en odstotek študentov in študentk se obrne na odgovorne na fakulteti ali se odloči prijaviti nasilje organom pregona. Ob tem so študentke in študenti z izkušnjo nadlegovanja poročali, da jih 67 odstotkov občuti tesnobo, 46 odstotkov jih doživlja občutke obupanosti, 50 odstotkov jih občuti strah, manjvredno se počuti 52 odstotkov žrtev, 35 odstotkov se jih počuti krive.
Samo JA pomeni JA
Na podlagi sodbe koprskega sodišča, ki je storilca kaznivega dejanja posilstva oprostila, ker je žrtev ob pričetku posilstva spala, so v Inštitutu 8. marec januarja 2019 sprožili peticijo za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja, ki jo je podpisalo več kot 6000 ljudi. Skupaj s številnimi drugimi nevladnimi organizacijami so sodelovali s takratno ministrico za pravosodje Andrejo Katič, ki je leto in pol obljubljala spremembe zakonodaje na področju spolnih deliktov. “Konkretnih rezultatov ni bilo ne pod prejšnjo vlado in ne pod sedanjo. Z vztrajno ignoranco v zvezi z oblikovanjem ustreznih sistemskih rešitev tako oblast žrtvam spolnega nadlegovanja in nasilja sporoča, da so si za posilstva krivi sami ali pa krive same,” pove Mojca Lukan, vodja mednarodnega sodelovanja. V Inštitutu 8. marec so v zadnjem letu pripravljali zakon redefinicije kaznivega dejanja posilstva in kaznivega dejanja spolnega nasilja. “Trenutna pravna ureditev v kazenskem zakoniku obstoj posilstva in spolnega nasilja utemeljuje na uporabi dovoljšnje fizične ali psihične sile,” pojasni vodja pravnega oddelka Inštituta 8. marec Kristina Krajnc. V inštitutu zato predlagajo redefinicijo v model Samo JA pomeni JA. Prihodnja dva meseca bodo posvetili zbiranju 5000 overjenih podpisov, ki so pogoj za vložitev in obravnavo zakona v državnem zboru.
Problematika manka prijav pa je vezana tudi na pomanjkanje podpornih struktur, torej komu in kam podati prijavo, in na premajhno zaščito tistih ljudi, ki so se odločili podati prijavo. Žrtve pogosto ne vedo, kam prijavo sploh podati, upravičen je tudi strah pred povračilnimi ukrepi. Premalo je torej izpostavljeno, da univerza neke interne pravilnike ima. Prijava preko njih je v redu z vidika, da se mnogo bolje zaščiti identiteta žrtve kot pri prijavi na policijo, saj se o tem nikoli nikjer ne govori. Prijave na policijo pa so zapletene predvsem zato, ker se mora žrtev izpostaviti s svojo lastno identiteto, izpostavitev z identiteto pa prinese za sabo to, da storilec ve, kdo ga je prijavil, posledično pa lahko žrtev že med samim postopkom doživi povračilne ukrepe.
To, da žrtev doživi povračilne ukrepe, je težava podpornih struktur. Povračilni ukrepi se zgodijo takrat, ko odgovorni ne storijo nič in spustijo nasilneža nazaj v okolje. Študentke se upravičeno bojijo, da pri profesorju, ki je storil nasilno dejanje, ne bodo naredile predmeta ali letnika, da ne bodo uspešno napredovale, da bodo morale pustiti študij. Prav tako so postopki precej dolgotrajni, naporni in ne nujno razrešeni tako, kot bi si prijaviteljice morda sprva želele. Kar glede na to, da se premalo izpostavlja, kakšne sankcije bi se morale pričakovati za dogodke spolnega nasilja, s seboj prinese tudi to, da se občutek nemoči in neslišanosti pogosto še poglobi po izteku postopkov. O vsem tem pa je treba govoriti, aktivno opozarjati in s pomočjo diskurza stremeti k izboljšanju aktualnega stanja.
Študentke se upravičeno bojijo, da pri profesorju, ki je bil nasilen, ne bodo naredile predmeta ali letnika, da ne bodo uspešno napredovale, da bodo morale pustiti študij
Univerza je po svojem bistvu prostor diskusije, znanstvenih dognanj in še kako potrebne družbene kritike z namenom izboljšanja družbe kot take. Zato zahtevamo, da se na fakultetah naslavlja problematiko spolnega nasilja, da se vzpostavijo koraki k odpravi škodljivih praks, in predvsem, da se prekine kultura molka, ki je, sodeč po rezultatih ankete, prisotna predolgo. Pometanje problema pod preprogo, zanikanje in utišanje žrtev so tradicionalne prakse soočanja s problemom spolnega nasilja, kar je v današnjem času nesprejemljivo, zato se v Rezistenci potegujemo za odprt dialog, spodbujamo kritičen pogled na delovanje institucij, predvsem pa se zavzemamo, da javne univerze postanejo bolj demokratičen, odprt in varen prostor za vse.
V Rezistenci zahtevajo:
1. Izobraževanje brucev in bruck o njihovih pravicah skozi tutorski program oziroma s pomočjo študentskih predstavniških organov.
2. Izobraževanje kadra, ki bo senzibiliziran za pogovor z žrtvami ter na voljo študentom in študentkam za pomoč pri prijavi nadlegovanja.
3. Izobraževanje vsega pedagoškega in nepedagoškega kadra o spolnem nadlegovanju, dodatna izobraževanja za senzibilizacijo po spolu za vse, predvsem pa za tiste, ki bodo nastopili vodstveno funkcijo.
4. Vpeljava jasnih pravilnikov, ki bi za storilce/storilke predvidevali sorazmerne sankcije. Usklajenost postopkov glede na pravilnike. Pravilniki morajo biti javno objavljeni in dostopni.
5. Omogočanje zagovorniškega predstavništva v primerih spolnega nadlegovanja na univerzi.
6. Možnost brezplačnega komisijskega opravljanja izpitov namesto rednega izpitnega roka med samim procesom prijave suma trpinčenja oziroma spolnega nadlegovanja, če ima študent, študentka pri dotičnem profesorju/profesorici še neopravljene študijske obveznosti. Možnost izbire drugega predmeta pri drugem izvajalcu/izvajalki ali kak drug mehanizem zaščite, da žrtev v času poteka postopka prijave ne doživlja še dodatnega pritiska.
7. Prepoved podpisovanja dogovorov o nerazkrivanju informacij prijaviteljev prekrškov, ki bi zavezovali k molku tudi po izteku postopkov.
8. Komisija, ki se sestavi za preučevanje primerov spolnega nadlegovanja, mora vsebovati tudi neodvisnega predstavnika/-co, ki je senzibiliziran/-a in usposobljen/-a za pogovor z ljudmi, ki so imeli izkušnjo spolnega nadlegovanja.
9. Spremembe na zakonski ravni, ki bi definirale relacijo med študenti/-kami in profesorji/i-icami. Zato, da ne bo odvisno od angažiranosti vsakokratnega vodstva fakultet in univerz, koliko se bodo držali trenutno interpretativno zelo nejasnih pravilnikov oziroma kako bodo ukrepali.
10. Samo JA pomeni JA. Stanje v univerzitetnem prostoru je zgolj odraz stanja v družbi, zato nujno potrebujemo spremembo zakonodaje v smeri Samo JA pomeni JA.
Spolno nasilje na javnih in zasebnih univerzah traja že dlje časa. Naša raziskovalna skupina ga naslavlja zato, ker ga drugi niso. V tem boju bomo vztrajale, dokler ne dosežemo sprememb.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
