Kako doživljate in vidite zgodbo o Igorju Pribcu in njegovem spolnem nadlegovanju? Navsezadnje je vaš kolega, s katerim ste tudi sodelovali.
"Ta primer me sili v ambivalenten odnos, ker pri kolegu cenim njegovo urednikovanje pri znanstveni založbi Krtina in predavateljsko gostoljubje, a to še ne pomeni, da bom kot družbeno aktivna feministka in teoretičarka kaj manj analitična. Ugotavljam, da je primer precedenčen z več vidikov. Imeli smo že veliko javnih obravnav spolnega nadlegovanja, ampak na univerzitetnem področju se je prvič zgodilo to, da je fakulteta reagirala ustrezno. Precedenčna pa je tudi razpoka v levičarski nomenklaturi. Navajeni smo, da ljudje, ki simpatizirajo z določenim političnim spektrom ali so njegov del, v tem primeru del levega, ščitijo svoje in držijo skupaj. V družboslovju in humanistiki imenujemo pojav homosocialnost, kar je načelo predvsem moške združbe v sledenju lastnih interesov. To pa ne pomeni, da ženske niso udeležene. V tem primeru pa se je zgodil koristen razcep somišljenikov in somišljenic, ki so doslej delovali skupaj, vendar je bila kršitev prehuda in ga niso več mogli ščititi. To se mi zdi izjemno koristno za družbeno-kulturno in politično okolje, zato samo upam, da je to prvi, a ne tudi zadnji primer."
Pretresljiv moment te afere je tudi to, da je Pribac predavatelj praktične etike, njegovo domnevno spolno nadlegovanje pa v popolnem nasprotju z njegovo poklicno držo.
"To kaže na značilno vrzel med zasebnostjo in javnostjo, kakor sta jo ustvarila patriarhat in kapitalizem. Na individualni ravni to pomeni, da lahko človek javno predstavlja nekaj povsem drugega, kot dejansko je v zasebnem življenju. Ko dr. Pribac v intervjujih skuša minimizirati svoja dejanja spolnega nadlegovanja, govori o sebi kot zasebni osebi, čeprav je fakulteta javni prostor z jasno določenimi normami vedenja. Ne reflektira, da v imenu lastne osebne značilnosti počne nekaj, kar je v nasprotju z etično razsežnostjo družbe in potemtakem tudi s človekovimi pravicami. Ta kratki stik med govorjenim in udejanjenim je z vidika odnosa profesor - študentka še posebno problematičen, ker gre za dvojno hierarhičen odnos. Kot moški v patriarhatu ima potencialno več moči, obenem je že samo študijsko razmerje močno hierarhično. Taka postavitev ob manku refleksije in ustrezne drže daje profesorju nelegitimno in protipravno možnost, da izkorišča svojo pozicijo moči in pristopa do študentk v njihovi psihofizični celovitosti na neprimeren in nespoštljiv način."
Primer Igorja Pribca
Senat Univerze v Ljubljani je zavrnil pritožbo dr. Igorja Pribca zoper sklep senata Filozofske fakultete, ki je zavrnil njegovo habilitacijo za izrednega profesorja. To se je zgodilo, potem ko je Pribca doletelo več očitkov o neprimernem obnašanju, verbalnem spolnem nadlegovanju na ustnih izpitih in celo fizičnem nadlegovanju. Očitki naj bi izhajali iz ankete med študentkami in študenti ter dveh anonimnih izjav. Sam je vse obtožbe zanikal.
Pribac se v zadevi sicer opraviči, a pravi, da ni kriv. Predstavlja se tudi kot žrtev, kar je v tovrstnih primerih najbrž kar pogosta preživetvena strategija.
"Ne morem stopiti v njegove čevlje in mu reči, da bi bilo veliko bolj modro, če bi dejanja priznal, se skesal in izjavil, da česa takega ne bo nikdar več ponovil. To je stvar njegove osebne odločitve. Lahko pa pripomnim, da je vsaka minimizacija teh dejanj popolnoma neprimerna. Zanikanje je obrambna reakcija, značilna za sistem oblasti, kakršno živimo. Vladavina 'moškega' pogleda na stvari dopušča neskončno vztrajanje na določeni poziciji kljub nasprotnemu, še tako prepričljivemu dokazovanju. Zame je, navsezadnje tudi zaradi pripovedi ene od njegovih zelo resnih in odgovornih študentk, očitno, da je počel nekaj, česar ne bi smel. Treba si je tudi priznati - spolno nadlegovanje študentk s strani nekaterih profesorjev ima sivo brado, to je znano vsem, ki smo šle skozi fakultetni študij. Spletni komentatorji sicer pogosto strežejo s protiargumenti, da punce pač namenoma izzivajo. A tudi če se semtertja to res zgodi, je v pričujoči debati povsem irelevantno. Zakaj? Ker je profesor tisti, ki je odgovoren za svoje vedenje. Če študentka pride na izpit z globokim dekoltejem in v kratkem krilu z namenom erotizacije situacije ali brez njega, je profesor tisti, ki mora obdržati profesionalno in zlasti profesorsko integriteto."
V tem času smo priča tudi raziskovanemu in aktivističnemu angažmaju skupine študentk Rezistenca, gibanju #jaztudi, pobudi Inštituta 8. marec za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in ne nazadnje pogumni izpovedi igralke Mie Skrbinac. Ali imate občutek, da se glede senzibilnosti za spolno nadlegovanje pri nas končno tektonsko premika ali gre bolj za trenutni preblisk, splet okoliščin?
"Ko v družbo prodreta določena vednost in nova perspektiva, ki postajata javni in dobro zaznani, se stvari nujno spremenijo in koraka nazaj ni več. Posledično postanejo bolj previdni tudi potencialni storilci ali storilke. Seveda lahko pride do preobratov v družbi, ki zmanjšajo pomen človekovih pravic žensk, toda dokler bo trajal naš spomin in dokler ga bomo lahko prenašale naprej skozi pisanje zgodovine ženskih gibanj in feminističnih teorij, bo ta zavest obstala. Dejansko se je zgodilo nekaj zelo pomembnega."
Primeri spolnega nadlegovanja vedno znova razkrijejo tudi pomanjkljivosti pravilnikov in sistema nasploh. Kaj vse bo po vašem mnenju treba popraviti, da bodo žrtve v prihodnje lažje spregovorile, da jim bo dana pomoč in da bodo storilci ustrezno sankcionirani ter da bo spolnega nadlegovanja navsezadnje čim manj?
"Že v mariborskem primeru spolnega nadlegovanja na rektoratu se je izkazalo, da neka ad hoc telesa niso dovolj. Tudi pravilniki, ki v zvezi s tem obstajajo na slovenskih univerzah, ker je to že evropska norma, so papirnati tigri, saj se v splošnem etični kodeksi ne spoštujejo. Vsaj glede na vse kršitve znanstvene etike, raziskovalne integritete in odnosov na fakultetah. Bi pa morale imeti vse fakultete splošni predmet, ki bi zadeval diskriminacijo, vprašanja spolov in znanstveno etiko, saj to ni samo stvar humanistike in družboslovja. Pravzaprav je to nekaj, kar bi moralo prilagojeno potekati na vseh stopnjah izobraževanja. Na fakultetah bi bilo smiselno tudi, kot je to že utečena praksa v ZDA, Kanadi in Avstraliji, ustanoviti urade oziroma telesa, ki se angažirajo proti diskriminaciji na področju spolov, redno delujejo in imajo mestoma dobo razvidne sankcije za določene kršitve."
Zame je, navsezadnje tudi zaradi pripovedi ene od njegovih zelo resnih in odgovornih študentk, očitno, da je počel nekaj, česar ne bi smel
Medtem ko je spolno nadlegovanje v odnosu profesor - študent občasno tematizirano, pa je spolno nadlegovanje med samimi kolegi znotraj univerze, ki naj bi bila za ta vprašanja bolj občutljiva, še večji tabu. Zakaj?
"Tak je bil denimo mariborski primer. Po eni strani so določene norme enakosti spolov že tako uveljavljene, da izpadeš teleban ali telebanka, če jih tako ali drugače zanikaš. Po drugi strani pa gre zopet za vrzel med govorjenim in dejanskim. Medtem ko se položaj žensk v znanosti vsaj zasilno res tematizira, se ne govori o spolno diskriminatorni erotizaciji odnosov; še vedno je veliko pripomb k zunanjemu videzu kolegic in pričakovanj, da se bodo vedle uslužno, tudi kadar gre za neželeno približevanje. Pri moških je to dojeto kot legitimno, pogosto celo menijo, da na ta način dajejo kolegicam komplimente. Gre za velik nesporazum med ženskami, ki smo na področju spolov ozaveščene, in percepcijo nekaterih kolegov, ki bi vsekakor lahko napaberkovali nekaj znanja o enakosti spolov in človekovih pravicah žensk ter se začeli vesti odgovorno."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
