Spoštovanje skrivnosti

Soočeni smo s skrivnostmi, ki jih je treba spoštovati, s skrivnostmi Katoliške cerkve, ne z visoko duhovnimi, skrivnostmi vere, ampak s tistimi, ki se nanašajo na obnašanje določene cerkve v državi, v kateri deluje, in v Vatikanu. Ta izredno zanimiv dvojni odnos, ki ga razumejo predvsem pravniki, izvedenci za cerkveno pravo, je v laični javnosti doživel različne odmeve in odseve. Vsak preblisk iz ust visokega cerkvenega dostojanstvenika ali akademskega predstavnika Cerkve oziroma teologa je pri tem dragocen. Nedavno smo v kratkem razmiku na državni televiziji videli taka dva predstavnika, prof. dr. Janeza Juhanta in nadškofa metropolita Stanislava Zoreta, ki sta morala širši javnosti pojasniti stališče slovenske Katoliške cerkve o pedofiliji v Cerkvi, podkrepiti to stališče z dejstvi in se opredeliti glede papeževe pobude za razkrivanje in kriminalizacijo pedofilije v celi Katoliški cerkvi oziroma glede konference na to temo, ki je nedavno potekala v Vatikanu. Nadškof se je te konference tudi udeležil.
Teolog Juhant se je v oddaji Studio City sicer izkazal z liberalnimi stališči do celibata in dostopa žensk v duhovniški poklic, krivdo za zločine in prikrivanje zločinov je povezal s togostjo inštitucije, a je prav tako preusmerjal pozornost na pedofilijo v drugih inštitucijah in v družinah, privoščil pa si je tudi cenen politikantski izpad – z vsiljevanjem teme povojnih zločinov. Za vse so torej krivi partizani in komunisti, oni so prvi začeli in še vedno niso bili kaznovani! To vrsto intervencije med razgovorom o pedofiliji v Cerkvi je mogoče oceniti samo kot infantilno.
Nadškof Zore je v oddaji Odmevi nastopil kot najvišja avtoriteta varovanja cerkvenih skrivnosti, kar v resnici tudi je. Navedel je tri pomembna stališča. Prvič, pedofilskih zločinov niti v Sloveniji niti drugod po svetu ni veliko in pedofilija je veliko bolj razširjena v laičnem svetu, v zahodnih državah in državah tretjega sveta. Drugič, odkrivanje primerov pedofilije je notranja zadeva Cerkve, vključno s postopkom, iz katerega so izključeni civilna oblast, policija in sodstvo. In tretjič, zlorab žrtve nočejo prijaviti, ker jim je obravnava pred civilnimi oblastmi mučna in obremenjujoča, zato je treba njihovo anonimnost in izmikanje javnosti spoštovati. Vsa tri stališča so v popolnem nasprotju s papeževimi stališči in tistimi, ki so bila predstavljena na konferenci v Vatikanu. Na podlagi dostopnih informacij sodimo, da nadškof na konferenci v Vatikanu ni niti javno izrazil svojih stališč niti nasprotoval splošnemu duhu konference in doseženemu soglasju glede pedofilije. Papež in govorniki so na konferenci vztrajali pri tem, da je pedofilskih zločinov ogromno, da je njihovo prikrivanje nedopustno in končno, da je treba pedofilijo kriminalizirati, kar pomeni, da je treba sodelovati z laičnimi oblastmi in inštitucijami. Kar se žrtev tiče, je prevladalo stališče, da bi se morale oglasiti, obtožiti storilce ter pokazati svoja občutja in trpljenje, da bi jim lahko pomagali. Splošna ocena je, da je bila konferenca preveč mlačna in premalo konkretna; nadškof pa meni, da so njegova nasprotna stališča še vedno veljavna, vsaj do novih postopkovnih navodil iz Vatikana … O pobudi duhovnikov, povezani s pedofilijo (Dovolj.je), očitno časovno usklajeni s konferenco v Vatikanu, je nejasno izjavil, da ne ve natančno, za kaj gre, in da si mora o tem še ustvariti mnenje. Tudi prej so v krogih slovenske Katoliške cerkve izražali nenaklonjenost sedanjemu papežu, a domnevam, da to po tajnih pravilih Katoliške cerkve ni niti prepovedano niti kaznivo niti nevljudno. Ali se morda motim?