Stoletnica rojstva našega prvega TV kuharja: Kjer je bil smeh, tam sem ga našel

"Gospodinje se zanimajo predvsem za cenejše jedi, za jedi, ki so podobne tistim, ki jih že kuhajo in jim lahko z manjšo spremembo spremene okus in videz. Dobivam veliko pisem in ljudje mi v glavnem prijetno pišejo. Meščani bi radi rahlo snobovske jedi; najizvirnejši so kmetje. Najzlobnejša doslej je bila anonimna kartica, na kateri je pisalo: To, kar si sinoči skuhal, pa sam požri!"

​Tako je konec decembra 1967 v intervjuju za naš časopis pripovedoval kuharski mojster Ivo Ivačič, prvi slovenski in jugoslovanski televizijski kuhar, celo med prvimi na svetu. Julia Child, najbolj slavna ameriška televizijska kuharica, je svojo prvo kuharsko oddajo The French Chef posnela leta 1963 (njena zgodba je upodobljena v filmu Julie & Julia​, glavno vlogo je odigrala Maryl Streep), torej takrat, ko je Ivo Ivačič že dve leti predvsem žensko občinstvo - kuhanje je bilo takrat pač povsem ženska domena - privezoval k na redko posejanim televizijskim sprejemnikom in v živo delil svoje kuharsko znanje in veščine s televizijskimi gledalci.​

​Leta 1960, ko je bila predvajana prva oddaja Kuhajte z nami, je bilo v Sloveniji okoli 10 tisoč televizijskih sprejemnikov, leta 1968, ko je Ivačič še vedno kuhal z nami, pa že skoraj 176 tisoč. Zabaven, praktičen, šarmanten, klepetav je takoj osvojil občinstvo, ki ga je bilo nato vedno več, in seveda je bil velik mojster improvizacije, saj se je kuhalo v živo pred (edino) kamero.

​Letos je minilo 100 let od njegovega rojstva in 60 let od prve oddaje Kuhajte z nami. Rodil se je leta 1921 na Zdolah, v vasici med Krškim in Brežicami, umrl je leta 1984 v Radovljici. Imel je sijajno poklicno kariero - kuhal je v najbolj znanih restavracijah v Parizu, Londonu, Milanu, na Dunaju, v Parmi ..., s svojo kuho razvajal slovita imena tiste dobe, od leta 1958 je bil pogosto tudi Titov kuhar v njegovih rezidencah na Brionih, v Vili Bled in na Brdu pri Kranju. Leta 1965 je pri Mohorjevi družbi izšla Ivačičeva Kuharska knjiga in do danes je doživela deset izdaj, drugi ponatis desete, pregledane in predelane izdaje je pravkar izšel pri založbi Pivec. Do takrat so slovensko domačo kuharijo že desetletja narekovale ženske, predvsem redovnice: Magdalena Pleiweis, Felicita Kalinšek, Izabela Gosak, Vendelina Ilc, Bernarda Gostečnik ...

V intervjuju za Večer leta 1967, ko je bila pred izidom druga izdaja, je Ivačič povedal: "Ja, samo Sveto pismo je doživelo pri nas še večjo naklado kot moja knjiga, ki bo izšla v skupni nakladi 170 tisoč izvodov. Rekel bi le še, da je po tej knjigi mogoče pripraviti najpreprostejše kosilo, pa tudi najboljši banket."

​Gobova juha in ajdovi žganci za Richarda in Elizabeth

Kakšen človek je bil Ivo Ivačič onkraj suhoparnih dejstev o šolanju, izobrazbi, delu ..., sprašujemo njegovega sina Petra Ivačiča, zdravnika družinske medicine v Laškem. Peter Ivačič se je rodil v prvem zakonu, v novi Ivačičevi zvezi se je rodila hčerka Barbara.

"Star sem bil tri leta, ko sta se starša razšla, sta pa ostala v prijateljskem odnosu. Z mamo sva odšla v njeno Vojvodino, a vsako leto sem tri mesece - enega pozimi, dva poleti - preživel z očetom. Potoval sem z njim, hodila sva v Vrsar pa v hribe in pogosto v leseno hiško na kamnitih temeljih, ki mu jo je na samoti tam nad Zdolami zapustila njegova teta Zarka, za katero je skrbel. Žal je v hiško pred leti udarila strela in je pogorela. Tja je zelo rad hodil, se družil z ljudmi, razpravljal z gospodinjami, bil je rojen pripovedovalec pa še nekaj čarovniških, rokohitrskih trikov je obvladal in jih rad prikazoval. Ko sva bila v kakšnem hotelu in nisem vedel, kje je oče, sem moral samo poslušati, od kod se sliši ženski smeh - tam sem ga našel. Strašansko rad se je šalil s kuharskim in strežnim osebjem, nikoli se ni obnašal kot zvezdnik. Nikoli se ni počutil, da je zvezdnik. Sploh se mi zdi, da zvezdništva, kot ga poznamo danes, takrat ni bilo. Kjerkoli je živel - na Zdolah, v Ljubljani, v Radovljici - povsod so ga imeli radi."

​Kaj se mu je dogajalo, ko nista bila skupaj, je rad pripovedoval tudi svojemu sinu: "Kuhal je v sloveči restavraciji v Parizu, kjer so prirejali tudi dneve slovenske in jugoslovanske kuhinje. Tako se je iztekel še en večer, osebje je že pospravljalo kuhinjo, ko sta vstopila Richard Burton in Elizabeth Taylor. 'Zdaj si bosta izmišljevala vse mogoče,' so vsi zastokali, 'do jutra ne bomo doma.' Pa so slavnima igralcema povedali, da imajo v kuhinji Titovega kuharja, in Elizabeth Taylor je imela za Ivačiča nenavadno naročilo: naj skuha jed, ki mu jo je kot otroku kuhala mama in je bila njemu najljubša. Pa nič težkega ne sme biti - kot se za večerjo spodobi. 'To pa ne bo težko!' je vzkliknil oče in hitro skuhal gosto gobovo juho in ajdove žgance. Bila sta navdušena, pojedla sta in odšla, osebje pa je bilo neskončno zadovoljno, da jim nista nakopala večurnega nočnega dela."

​Jelen, ki je bil v resnici krava

V življenjepisu legendarnega kuharja stoji tudi to, je za zasluge v kuharstvu prejel od predsednika Tita odlikovanje s srebrnim vencem.

"Spominjam se, da sem ga vprašal, zakaj ne z zlatim vencem, zakaj 'le' s srebrnim, pa se je nasmejal in dejal: 'Veš, Petrček, če hočeš zlati venec, pa moraš biti v partiji.' On nikoli ni bil in ga, kolikor vem, tudi niso silili v partijo. Je pa seveda velikokrat kuhal za partijske veljake, Dolanca, Kardelja, Vipotnika, ko so skupaj s Titom jagali po kočevskih gozdovih; takrat so si največkrat zaželeli divjačino. Tako mi je oče pripovedoval, da je bil poklican v rezidenco na Brdu, da pripravi večerjo po lovu in da naj bo ta ob sedmih na mizi. Na Brdu je bil oskrbnik neki Mičo, oče ga je poklical in mu naročil, naj vzame iz zamrzovalnika jelenje stegno, da bi ga lahko naslednji dan pripravil. Na nesrečo se je Mičo tisti dan zapil, pozabil na naročilo, in ko je bil oče drugi dan opoldne na Brdu, je bilo stegno še vedno globoko zamrznjeno. Kaj zdaj? Oče se je odpeljal do mesarjev v okolici, ki jih je poznal, iskal in nakupil staro, temno govedino. Zrezal je meso s kosti in ga pripravil na divjačinski način. Po večerji je prišel k njemu Dolanc in ga pohvalil z besedami: 'Leta in leta sem lovec, vse živo sem že jedel, ampak tako dobrega jelena pa še nikoli!'"

Za Tita in njegove goste je oče kuhal tudi v zagrebškem hotelu Esplanade, pripoveduje Peter Ivačič. "Takrat je Titovo osebje že zelo pazilo na njegovo zdravje, in medtem ko so se drugi mastili, je bila pred predsednikom samo zelenjava. Sredi večerje je vstal in odkorakal v kuhinjo, češ da je lačen in naj mu nekaj pripravijo. Oblekel si je belo kuharsko haljo, da ga njegovi 'pazniki' ne bi odkrili, in počakal, da so mu na hitro pripravili pleskavico. 'Ne dajo mi ne jesti ne piti!' je potožil, pojedel pleskavico in odšel nazaj k solati. Oče je veliko pripovedoval o tem, da je bil Tito izjemno korekten do osebja, da sta bili plačani vsaka njihova ura in nadura, pogosto pa so delavci iz kuharske in strežne ekipe dobili še kaj 'za zraven'. Bon za trgovino, srebrnik, usnjeno denarnico, Ronsonov vžigalnik ... Stvari, ki si jih ob svojih plačah niso mogli privoščiti."

​Pobeg iz samostana in vrnitev vanj

​Ivo Ivačič je kuhal v mnogih krajih po Sloveniji - v Veliki kavarni v Mariboru, v Železničarskem domu na Pohorju, bil je šef kuhinje v hotelu Korotan na Jezerskem, spominjajo se ga v Dobrni, Rogaški Slatini, Ljubljani ... Povsod po Sloveniji je vodil številne tečaje in kuharske šole v okviru tedanje Zveze kuharjev Slovenije, bil pa je tudi član avstrijske kuharske zveze. Nekaj kuharskih oddaj in oglasov je posnel tudi za avstrijsko televizijo, saj je izvrstno govoril nemško. Poučeval je v tedanjem Gostinskem šolskem centru v Ljubljani in vzgojil nekaj odličnih kuharjev. Končal je tudi študij tehnologije živilske industrije in bil povabljen k razvijanju novih tehnologij v prehrambnih podjetjih, denimo v Drogi, Kolinski, Vinariji, Sani, sodeloval je pri nastajanju jušne kocke Argo in majoneze Thomy. Starejše generacije se bodo spomnile oglasa: "Če vprašate mene, ima Thomy majoneza še vedno najboljši okus." Konec 50. let prejšnjega stoletja je delal tudi za tuja podjetja, kot sta denimo Tuborg in Heinz.

A lahko bi bilo popolnoma drugače, kajti Ivo kot najstarejši od petih otrok, bi bil moral postati župnik. "Njegov oče, moj ded, je bil šolan organist v Krškem, Brežicah in seveda tudi na Zdolah. Seveda je očetova mama videla, da ni slabo biti župnik. Pri hiši je bilo pet otrok, šolanje za župnika je bilo zastonj. Da bi ga še bolj motivirali, so ga za nekaj tednov poslali v samostan v Stični, a ni dolgo zdržal. Pobegnil je od tam, domov si ni upal, zato je odšel k stricu v Zagreb. In tam s pristankom staršev​ tudi ostal. Začel je pomagati v bližnji gostilni in so ga vprašali, ali bi delal v kuhinji. Bilo mu je všeč in naslednje leto se je v Zagrebu vpisal v srednjo gostinsko šolo. Leta 1955 je opravil strokovni izpit, tri leta kasneje je dobil naziv mojstra kuharstva in kulinarike."

​Strastno veren nikoli ni bil, pripoveduje Peter Ivačič, a je imel do cerkve vedno spoštljiv odnos. Kot otrok je iz samostana pobegnil, kot odrasel se je vanj vrnil.

"V Pleterjah se je izredno dobro razumel s priorjem Cirilom, in ko je pripravljal prvo in drugo kuharsko knjigo, je mir, ki ga je potreboval za urejanje, poiskal prav v samostanu v Pleterjah. Tam je preverjal svoje recepture, na veliko kuhal in eksperimentiral, in menihi so seveda z veseljem jedli, kar je pripravil. Tam je tudi postal idejni oče pleterske hruške v steklenici. Seveda je to videl v Franciji in začeli so privezovati steklenice na plodiče hruške viljamovke."

​Kamera ni bila izključena

​Ivo Ivačič je bil tudi zeliščar, gobar in strasten zbiratelj starin pa starih kuharskih knjig - seveda so v njegovi zbirki tudi Kuharske bukve Valentina Vodnika iz leta 1799, ki so prva kuharska knjiga v slovenskem jeziku.

"Kuhanje v živo pred kamero prinaša tveganja, seveda," pripoveduje Peter Ivačič. "In se mu je tudi zgodilo, da se je vžgalo olje v ponvi. Vrgel je krpo čez, zadušil ogenj, vzel novo ponev in mirno nadaljeval, češ, zdaj ste videli, kako je treba ravnati, če se vam to zgodi ... Ga je pa nekaj časa mučilo, zakaj v teh starih kuharskih bukvah piše, da je treba olje, ko se vname, enostavno vliti na tla. Razsvetlil ga je prijatelj etnolog: 'Ja, kakšna pa so bila tla tedaj? Iz gline, a ne! In če so bila dobro napita z oljem, so se dala celo pomivati ..."

​Če smo omenili, da so bili pleterski menihi veseli njegovega sukanja kuhalnice, je treba povedati tudi, da je bila najbolj vesela Ivačičevega kuhanja pred kamero snemalna ekipa. Ko je mojster postavil jed na ogled, so planile po njej številne roke takoj, ko je stekla odjavna špica. Obstaja pa tudi to pričevanje: "Po neki oddaji, ko se je mojster Ivačič kot po navadi prijazno poslavljal od gledalcev in jim voščil dober tek, so fantje v studiu kot vselej bliskovito planili k mizi, da bi se dokopali do slastnih grižljajev. Prepričani so bili, da je kamera že izključena. Pa ni bila! In tako so gledalci lahko videli preplet pohlepnih prstov, ki požrešno plenijo dobrote z mize. In lahko so slišali krik snemalca Franja Megliča, ko mu je eden od kolegov zasadil vilice v dlan."