Stranka upokojencev v krizi: Agonija Aleksandre Pivec je agonija Desusa

Na vroči seji sveta Desusa, ki se je končal z izrečeno nezaupnico predsednici Aleksandri Pivec, ne pa tudi z njeno razrešitvijo, nihče od glavnih protagonistov ostrega notranjega spopada na prvi pogled ni dokončno zmagal in ne izgubil. Torej ne Pivčeva in njeni zavezniki, kar jih je ostalo, ne naveza Tomaž Gantar-poslanska peterica, ki je na čelu upora zoper kmetijsko ministrico. A gre za kratkovidne in kratkoročne računice: podaljšanje (do)končne odločitve o usodi z aferami močno obremenjenega vodstva - o tem se bo po torkovi prekinitvi svet Desusa odločal v začetku septembra, napovedani kongres pa bo še kasneje, vmes pa se bo nadaljevala tekma pravnih mnenj in druge bitke za interpretacijo - je predvsem nadaljevanje agonije. Ta v tem trenutku koristi domala vsem političnim plejerjem, le Desusu ne.
Aleksandra Pivec sicer vsaj navzven še vedno ne deluje, kot da se v njej krepi spoznanje, da je to pozicijska vojna, ki jo bo v zadnji instanci težko dobila, a je njen konec v maniri filozofije znanih teoretikov političnih in vojaških taktik uspela prestaviti. Razmerja moči, kot ga je izrisalo torkovo zasedanje, nikakor ne gre spregledati, Pivčeva večine v svetu nima več, a za dodatni politični pritisk bi nasprotniki potrebovali še bolj plebiscitarno izraženo voljo. Koaliciji velikega dela terena, ki ga obvladuje predsednik sveta Gantar, in "srca stranke", njene temeljne, realne politične moči v obliki poslanske skupine strmoglavljenje predsednice v akciji, polni odločne "out-out" retorike ultimatov, ni uspelo. Šli so na polno, a ne do konca. Akcija je bila tudi pravno-statutarno premalo dodelana, v tem delu naleta je fronta Pivčeve našla luknjo, ki za zdaj še drži njeno obrambo.

Izza kongresa

Nemalo bonbončkov je predsednica zadnje tedne razdelila, napovedala že nekatere nove, tudi v obliki služb na uradu za demografijo v ustanavljanju, "oborožena" s pravnim mnenjem, zakaj jo lahko razrešuje le kongres, in obkrožena tudi z vsemi možnimi političnimi svetovalci z bolj agresivnimi PR-pristopi, četudi ima v resnici v rokah vse manj adutov, zato je kupovanje časa najbrž predvsem iskanje dodatnih možnosti za nove in/ali izhodne strategije. Pogoje, v katerih je vzniknil notranji upor, je v pretežni meri ustvarila sama, četudi na desni politiki in analitiki vzpostavljajo interpretacijski lok, po katerem gre za udar od zunaj, zrežiran po neuspelem razbitju SMC. Pivčeva je še pozimi uživala veliko podporo večine poslancev, Gantarja, tistih, ki so prepričevali teren, da je čas za svež veter, za predsedniško menjavo. V hitrem strmoglavljenju od prvakinje za posterjavčevo ero ne gre le za afere, ki so se kopičile, šlo je tudi za samozaverovano, arogantno vodenje stranke iz centra, neizkušenost in nepoznavanje politike, v prvi vrsti zapletene strankine strukture, ki jo je dolga leta zmogel obvladovati tako prekaljeno politik, kot je (bil) Karl Erjavec, za ignoriranje poslanske skupine in terena, ki napaja ključni organ - svet stranke, za obračun s tesnimi sodelavci, ki so jo politično dvignili, stavo na zaslombo Janeza Janše in nove politične prišepetovalce. Prvi signali, da pri vodenju stranke ravna narobe, so prišli že aprila, a so bili preslišani, zato so se skozi tedne kopičenja nezadovoljstva razrasli v puč.

Janševa logika

Premier Janez Janša je edini, ki bi že ta hip glede na razmerja moči situacijo lahko presekal - z odstavitvijo Pivčeve. Nekaj dni po eskalaciji zadnjih krogov afer Vina Kras, Izola in novimi pospeški primera SRIPT je Ptujčanko branil, nazadnje pa se je vrnil na izhodiščno pozicijo: da je to interna zadeva, ki jo bo stranka morala rešiti sama. Logika je jasna: ne nazadnje z vsakim dodatnim dnem krize dobiva naslednjega vse bolj notranje razsutega, v kot stisnjenega koalicijskega partnerja, ki bo ne glede na razplet vse globlje v stiski in v situaciji, ko si ne bo mogel privoščiti nič drugega kot vztrajanje v njegovi vladni kompoziciji. V Večeru je to prejšnji teden jasno povedal tudi poslanec Branko Simonovič, rekoč, da za stranko s tako zmaličenimi rejtingi predčasne volitve niso noben scenarij. Rezanje političnih partnerjev kot salame je obrt, ki jo Janša obvlada, to vemo. Obenem je dobil že vnaprej celo močno javno zagotovilo, da poslanska skupina, četudi bi hipotetično na neki točki celo izstopila iz stranke, podpore vladi, koaliciji ne bo odtegnila. Morebitni naslednik Aleksandre Pivec bo imel po kongresu v razmerju do šefa vlade in SDS dodatno oslabljene pozicije, kar je za Janšo pomembno sploh v primeru, da na koncu predsedniški položaj zasede minister za zdravje Tomaž Gantar, s katerim sta vse prej kot v idiličnih odnosih in ki je bil brez premierove obrambe deležen več javnih udarcev izpostavljenih vladnih predstavnikov, od Aleša Hojsa do Jelka Kacina. Na sejah vlade pa naj bi mu marsikaj krepkega povedal tudi že Janša sam, gre torej za izrazito "naporno sobivanje".

Interes za propad Desusa

Istočasno je kriza Desusa nova, dodatna priložnost za vse, ki želijo še odločneje poseči v bazen volivcev upokojencev. Vse stranke imajo tam interese, vsi se seveda zavedajo, da gre za tisti del volilnega telesa, ki po pravilu najmanj abstinira, ampak na volilne nedelje še vedno razmeroma množično hodi oddajat glasove. Zato je propad Desusa precej razširjen politični interes slovenskih strank in ni od včeraj. Najbolj je v zadnjem mandatu Alenka Bratušek začutila, da peša moč Karla Erjavca. Zato je najbolj frontalno napadla njegove politične trdnjave, njegove teme. Erjavec je, sploh gledano s sedanje perspektive, ko se je Pivčevi stranka razsula po dobrega pol leta na njenem čelu, uspel v bistvu res dolgo držati ravnovesje terena, pisane družine raznoterih Desusovih frakcij, interesnih skupin in obenem vzdrževati preživetveno strategijo, ki je stranki ohranjala izsiljevalski položaj jezička na tehtnici, njemu pa politične funkcije po njegovi volji. Udar proti Pivčevi je še bolj izpostavil, da je Desus specifična stranka s kompleksno notranjo strukturo, ki jo je Erjavec kontroliral s premišljenimi manevri in po sistemu deli in vladaj, s čimer je uspel pokrivati tudi svoje zdrse in afere. Večni predsednik in minister v več resorjih je v zakulisju zadnje mesece gotovo aktiven, čeprav še vedno pogreznjen v molk po umiku iz političnega in javnega življenja. Veliko vprašanje pa je, ali je njegova vrnitev sploh možna in v kakšni obliki. Močna nezaupnica, ki jo je dobil na zimskem kongresu, je še sveža, četudi so se mu prišli napako priznat nekateri od arhitektov njegovega padca. Desus je bil tudi pod njim vajen afer, daleč od tega, da bi mu bile tuje razne krize, tudi zoper Erjavca se je pripravljalo več pučev, a so bili neuspešni do Pivčeve, ko je sovpadlo več dejavnikov, predvsem pa tudi medsebojna nasičenost. Iz stranke so vidni člani, ki so bili nezadovoljni z notranjimi zadevami in kondicijo notranje demokracije, ki so Erjavcu očitali, da je stranka preveč firma za njegove interese, že odhajali, toda trenutne razmere in razmerja, tudi s podaljševanjem obstoječe agonije, odpirajo nove opcije za večji razkol, razpad. In propad?