Morda še nikoli nismo bili tako intenzivno bombardirani z nepomembnostmi, kakor smo ravno v tem trenutku. Družbenemu delu spleta je (tudi s pomočjo vplivnic in vplivnežev) zavladala nepomembnost, prenasičenost z dolgočasjem, zavitim v bleščeč, z dopaminom in adrenalinom prepojen celofan; nepomembnost, ob kateri je celo neumnost nekaj intelektualnega, jezik pa ogledalo miselnega dometa."
Bržkone bi težko bolj ilustrativno opisali trk humanistične misli s cenenimi vidiki digitalnosti, ki zadnji dve desetletji nadvse uspešno omamljajo množice, kot je to v enem zadnjih publicističnih zapisov ubesedil jezikoslovec in literarni zgodovinar Kozma Ahačič. A podobne muke težkega komunikacijskega šuma med generacijami ob podiranju predstavnih svetov so doživljali tudi sodobniki v času razpadanja in po razpadu avstro-ogrskega imperija, katerega del je bila do leta 1918 slovenska skupnost.
Leopold Benko je po pridobljeni klasični gimnazijski izobrazbi v Celju in Ljubljani septembra 1910 postal gojenec bogoslovnega semenišča Lavantinske škofije v Mariboru. Kot piše v biografski študiji o filozofu in železniškem uradniku za nastajajočo monografijo Osebnosti slovenske humanistike in družboslovja zgodovinar in njegov vnuk Jurij Perovšek, se je nadobudni mladenič, ki je še v poznih letih kot za stavo nizal besede in stavke v latinščini, v Mariboru posvetil bibličnim vedam in sholastični filozofiji, ki jo je v predavanjih podajal teolog Fran Kovačič, vendar so se njegove mlade misli čedalje manj skladale z utečenimi pojmi in predstavami iztekajoče se dobe. Čeprav se je trudil spoštovati hišni red, se je le prevečkrat v družbi prijatelja Franceta Vebra v poznih večernih urah po vrvi spustil iz semenišča in smuknil v gorkoto mariborskih ulic. Ne Benku ne Vebru študij teologije ni mogel napojiti uma, hrepenečega po razumevanju koordinat zarisujoče se nove epohe.
Slednjič sta sklenila zapustiti bogoslovje in odgovore na vprašanja, ki so ju vznemirjala, poiskati na graški univerzi pri filozofu in psihologu Alexiusu Meinongu. V tretjem semestru študija sta bogoslovca kratko malo pobegnila, njun odhod iz Maribora pa je pri starših mladeničev povzročil pravcati potres in neizmerno razočaranje, boleče razlito v pismu, ki ga je sredi septembra 1911 Vebrov oče Jožef poslal iz domače Radgone staršem Leopolda Benka: "Dragi mi, neznani prijatelji! Žalostno novico smo izvedeli ali morebiti že vete ali ne, da je vaš sin našega sina Franceta Webra iz bogoslovja sprava, da sta oba otišla. Predragi mi prijatelji, to bodo strašno žalostni božični prazniki za nas, morebiti za vas tudi. Predragi prijatelji iz srca vas prosimo pišite nam hitro če vete kje sta, najhitreje kot vam je mogoče. Meni so v Mariboru ravnatelj sporočili, da je vaš sin otišel in tudi našega s seboj spravil in če vete za vašega tam je tudi naš, nam naznanite prek ko je mogoče, drugači našega skoz orožnike gor poiščemo. Če ste vi vašemu denar dali, kajti brez denarja se ne more po sveti falotirati, poleg tega sta v ljubljanski katoliški bukvarni prek 100 kron dolga naredila. Prosim dajte nam v vednost ali ste vi vašemu dovolili, ali je šel brez vaše vednosti. Naš je nas dobro opeharil. Še celo naše duhovnike za nos vodi. Še te jima že Bog poplača, znabiti že prej kakor pozneje."
Tako Leopold Benko kot France Veber sta kasneje doktorirala iz filozofije, pri čemer se je Veber med svetovnima vojnama razvil v enega najprodornejših mislecev svoje dobe in postal utemeljitelj študija filozofije na ljubljanski univerzi. Ob velikih družbenih prelomih je vselej zaznati zgostitev nemirnih duhovnih iskanj in posledično vijugastih življenjskih poti najbolj ustvarjalnega dela skupnosti, o čemer pričajo tudi mnogi odtisi osebnosti v pravkar izdani monografiji Nepozabljena Klasična gimnazija v Mariboru. Več kot 500 strani obsegajoče delo izpod peres več kot sto uveljavljenih avtorjev in strokovnjakov z različnih področij je izšlo pod uredništvom Barbare Damjan, Filipa Dougana, Matije Malešiča, Janeza Pastarja, Primoža Premzla, Hermana Pušnika in Alenke Šelih ter v založbi Umetniškega kabineta Primoža Premzla. Na znanju temelječa in v omiki zasidrana skupnost je bilo morebiti osrednje vodilo, ki je povezalo širok krog piscev in urednikov v prizadevanju ponuditi učinkovit pristan mladim generacijam v kaotični družbeni stvarnosti na prehodu v digitalnost, ko smo ob vojaškem preurejanju svetovnega reda ter ob naraščajoči družbeni neenakosti in posledični poglabljajoči se socialni razslojenosti vse bolj realno soočeni s podnebnimi spremembami, če zakoličimo le najpoglavitnejše družbene antagonizme današnjega časa.
V knjigi zajeti portreti osebnosti, ki so šolo obiskovale ali tam poučevale, so večinoma metodološko in vsebinsko dovršeni, nekateri pa nudijo zgolj osnovni kažipot za bolj poglobljeno raziskovanje življenja in dela osebnosti ter dobe. A prava vrednost obsežnega biografskega nabora je drugje. Ker so biografije zmeraj tudi relacijske študije med osebnostmi in avtorji, ki o njih pišejo, je veliko delo o zgodovini mariborske klasične gimnazije, ki je plod naporov množice razmišljujočih ljudi, tesno povezanih z Mariborom, v prvi vrsti prepričljiv in za sedanje mlade generacije kot suho zlato dragocen izkaz o prebojni moči nalaganja védnosti skozi generacije. Ob umnem branju in agilnem prilagajanju vsakokratnim družbenim razmeram Historia vsekakor je neprekosljiva in zanesljiva Magistra Vitae.
Spoštovanje mladih generacij in s tem stik s starejšimi si lahko zagotovi le tisto (izobraževalno) sidrišče, ki bo nastajajočo družbeno realnost motrilo z analizo, s sistematičnostjo, z neideološkostjo in s sočutjem
Medtem ko tvorijo biografski prikazi osrednji del monografije, so uvodna poglavja namenjena zgodovini delovanja mariborske Klasične gimnazije, ki se je leta 1959 po dvesto letih prekinilo, nadaljevalo pa s klasično-humanističnimi oddelki ter od leta 1995 s programom klasična gimnazija. Pregledna besedila bralcu med drugim pokažejo, da je bilo odzivanje na velike družbene teme časa vselej visoko na lestvici poslanstev, ki jih je posvojila častitljiva izobraževalna ustanova. Kot dokazujeta tudi nesojena bogoslovca Leopold Benko in France Veber, lahko izobraževalna ustanova samo s stalnim in predsodkov osvobojenim odzivom na velika vprašanja dobe – ta z največjo strastjo in neizprosnostjo zaposlujejo ravno mlade glave – v svojih nedrjih zadrži in usmerja porajajoč se humanistični duh, ki v nasprotnem zdrsi po debeli vrvi v prostranstvo noči …
Konec 19. stoletja je slovensko mladino zajela evforija nacionalnega vprašanja, ki je v naslednjih desetletjih zaposlovala odrasle generacije Slovencev, danes pa so velike družbene teme in bistvene dileme skupnosti nadnacionalne. Med najvidnejša iskanja sodobne slovenske in globalne mladine sodi občutje stisnjenosti v kot zaradi podnebnih skrajnosti ter vprašanje spola. Obe nevralgični točki zadevata urejanje življenja v prihodnjih družbah in potemtakem nimata zveze z geografijo ali biologijo. Spoštovanje mladih generacij in s tem stik s starejšimi si lahko zagotovi le tisto (izobraževalno) sidrišče, ki bo nastajajočo družbeno realnost motrilo z analizo, s sistematičnostjo, z neideološkostjo in s sočutjem.
Spričo sedanjih družbenih tendenc je vsako sklicevanje na (slavno) preteklost v nevarnosti, da v prizadevanju za odličnost znanja in omike zdrsne v razkrajajoč družbeni in socialni elitizem. Po hvalevrednem zazrtju v zgodovino z monumentalno in oblikovno izjemno privlačno monografijo je torej želeti, da ponosna mariborska ustanova z Maistrovega trga 1 kot idejna naslednica Klasične gimnazije ohrani progresiven družbeni naboj in toliko bolj ostane vključujoča za tisočere pojavne oblike presežnega mladega uma ter da v vsesplošnem iskanju družbenega kompasa, ki smo mu priča, ne okosteni v zgodovinsko preživetih konceptih ali podleže skušnjavi, da bi ponovno (kot nekoč) odpirala vrata samo mladini z vplivnim ali premožnim družinskim zaledjem.
