Pogosto se v besedilih, ki jih pišem, vračam v preteklost, k spominom. Včasih to pripisujem pretoku časa, temu nejasnemu občutku, ki mi govori, da se staram in se poskušam vrniti v neki čas, v katerem se mi je zdelo, da imam pred seboj ves čas tega sveta in svet sam, torej prostor, ki samo čaka, da ga osvojim, a ko osvojim prostor, bom zavladal času in nikoli se ne bom postaral.
Samota je priljubljeno srečališče spominov. To spoznam v redkih trenutkih racionalnosti. Zato se v mojem pisanju tako pogosto vračam skozi čas in omenjam neke čase, zame davne. Izgnanemu iz otroštva se odraslemu človeku zdi, da je preživel vsako življenje človeka, ob katerem je odraščal. Zgodovina je mesto, kjer se nesrečne človeške vsebine pretapljajo v eno. Tam se pogosto zataknemo, v celoti pozabljajoč, da moramo tudi danes živeti, in kako je lepše biti v tistem modusu razmišljanja, kakršnega smo imeli v otroštvu. Takrat smo namreč samo izmišljevali prihodnost, ki se ji nenadoma začnemo upirati, ker vemo, da bomo v tej neopredeljeni prihodnosti izginili v obliki, v kateri danes poznamo sami sebe ali pa si delamo utvare, da se poznamo.
Nekaj lahko vemo samo o preteklosti. Nadziramo morda lahko le sedanjost, prihodnosti se lahko le čudimo, za njo je potrebna domišljija, a ta zmede odraslega človeka, pa tako blesavo stoji začuden nad lastnimi mislimi
Človek je sam sebi neodkrit kontinent. Mogoče od tod prihaja večina katastrof človeštva
