Avtor, ki bi ga bilo preprosto nevljudno javno imenovati, v svoji najnovejši kolumni (Pisma od zmage do zmage na portalu Nova24TV), značilno naslovljeni TVS – ko pridemo na oblast, opisuje, kako bi bila videti javna televizija, če bi se znašla v rokah leve opozicije. Če dobesedno sprejmemo prepričanje avtorja in s tem uredništva, da gre za satiro, bi to bil torej smešen, pretiran in seveda kritičen opis najhujših, kajpada totalitarnih praks in projekcij leve opozicije na področju medijev. A je tako avtorja kot uredništvo ter njuno stranko razum zapustil že zdavnaj, pa imamo pred seboj zapis, ki podrobno predstavi – Novo24TV! Avtor se je hotel ponorčevati iz leve opozicije, toda spregovorila je njegova podzavest in opisal je svoje talibansko-telebanske fantazme, že uresničene v podjetju, kjer si služi denar. Ali to pomeni, da si želi še več tega? Ali da je popolnoma zadovoljen s tem, kar ima? Nima smisla raziskovati, ali so njegove fantazme fizičnega ali kemičnega porekla – pomembno je, da so javne. In kot take so izpostavljene javni sodbi in, upajmo, postavitvi diagnoze.
V tem žalostnem priznanju, da je Nova24TV model avtentično totalitarnega medija, se pojavi predlog, da se Studio City oddaja enkrat dnevno in ponavlja na drugem programu. Huda satira! Stvarnost je še bolj radikalna: na Nova24TV imajo štirikrat tedensko oddajo z izživljanji Borisa Tomašiča in jo vsak dan ponavljajo še večkrat, čez poletje pa bolj ali manj stalno predvajajo stare oddaje. Toda to ni vse. Sledi še bolj satiričen predlog, naj imajo vodje strank izjave-intervjuje še pogosteje. Kaj je to v primerjavi z Janšo, ki je imel v eni sezoni na isti televiziji enourni intervju vsak ponedeljek, po (njegovi) potrebi tudi pogosteje. Smešno za umret je, kaj vse bi lahko padlo na misel levi opoziciji!
Niti malo ne dvomim več: taka mera norosti in nadutosti ne more biti zgolj sad miselnih naporov podpornikov SDS in parazitskih strank, ampak je utemeljena v mentalni strukturi vrha piramide, ki je skladno z vedenjem vodje preprosto samouničujoča. Problem je še veliko večji zaradi eksponentne in nasilne širitve personalne mreže – tudi ta se enkrat mora strgati. Javna televizija bi morala protestno obstati in zatemniti ekrane, ko je predsednik vlade tvitnil tisto o "novi metli", pa ni. Vprašanje je, kako smiselno je izražati javno podporo mediju, ki se ne bori za svoj javni položaj. Mogoče je razmeti in tudi treba je razumeti notranje razmerje sil na javni televiziji, toda od zunaj, torej z najpomembnejše strani, s strani uporabnikov gledano, je nerazumljivo, da nosilec javne metle, natančneje metla sama, še ni bil(a) odstranjen(a), skupaj s pisalno mizo, naslonjačem in fikusom, na zadnje dvorišče javne televizije. Za podporo javnosti bi morda zadostovalo že to, da bi svetniki, ki niso bili upravičeno odsotni z zadnje seje, na kateri se je odločalo o usodi direktorice RTV Slovenija, z enim samim skopim administrativnim dopisom odleteli s svojega položaja. No, dobro, spet bomo protestirali pred RTV Slovenija in izražali solidarnost, medtem ko bodo znotraj na vodilne položaje volili Možino, Pirkoviča in Peskovo. Tudi popolna resignacija je lahko vir optimizma …
Na žalost obstaja en vidik te inverzije stvarnosti, ki se ne more z ničimer pokriti niti popraviti: to je zastrašujoč tehnični amaterizem, popolna nesposobnost osnovnega obvladovanja medijskega orodja, ki prihaja z mediji SDS. Televizijski profesionalci z vseh ravni bodo namesto poniževanja raje izbrali drugo državo in drugo službo, morda lažje od ljudi z ekranov. Tedaj bomo šele videli, kaj je prava satira!
Vprašanje je, kako smiselno je izražati javno podporo mediju, ki se ne bori za svoj javni položaj
Ne glede na to, kako zelo so stvari prozorne in zato tudi tako obupne, je vseeno smiselno spomniti na blatne steze, po katerih se je že spotikala desnica. Pozabiti pomeni namreč skoraj enako kot odpustiti. Pred tremi leti so mediji SDS, njen vodja in notranji krog stranke spodbujevali in tudi nagrajevali z objavo v teh medijih vsakogar, ki bi kje v Sloveniji posnel žensko z burko, feredžo ali kako drugače pokrito glavo. Zadeva je še posebno zavrela v času poletne sezone, moški komentatorji so vsi potni ugibali, kaj vse je pod burkami, tangice in toples so razglašali za uniformo poštenih katoličank, grimsovci in jelinčičevci so pljuvali kot pokvarjena klimatska naprava. Lastnik term se je moral v javnosti opravičevati, ker sprejema take goste in jim celo omogoča plavanje v posebnem bazenu. Skratka, nezaslišana parada prostaštva, rasizma in seksizma, ena od mnogih, ki jih je SDS sprožila v preteklih letih. Pozimi nad opanke in trenirke, poleti nad burke in feredže! in kdo se zdaj oglaša v bran afganistanskim ženskam, če ne prav Grims in podobni, z Janšo na čelu! Namesto hitrega ukrepanja iščejo "zakonske rešitve" za nekaj afganistanskih družin, po načelu čim manj, tem bolje, če sploh. Če slučajno pridejo, bodo Afganistanke hitro spoznale, kaj to pomeni. In medtem ko zgroženi spremljamo, kako Američani, Nato in vpleteni Evropejci niso sposobni v nekaj urah vzpostaviti zračnega mostu, se pokriti čez ušesa od sramu in omogočiti vsakomur, ki to želi, brezplačen let iz države, ne smemo ob tem kolosalnem, globalnem licemerju pozabiti na naše lokalno, grimsovsko in janševsko licemerje. Bi jim pa zlahka pozabili, če bi le molčali in se trudili za ljudi, kar je tudi edino, kar lahko svetovna politika v tem trenutku še stori za Afganistan.
Izraz talibansko-telebanski je za domače medijske hudodelce popolnoma upravičen. Nedavno je eden od kalumnistov (kar je veliko točnejši naziv zanje kot kolumnisti in je v zvezi z latinskim izrazom calumnia, lažna obtožba) medijev SDS strastno napadal Slovenke, ki bi se rade šolale, namesto da rojevajo otroke, medtem ko Bosanke in Albanke samo rojevajo in s tem ogrožajo slovenski rod. Če to ni čista talibanska zahteva, ne vem, kaj je, s tem da talibani ne postavljajo plemenskih pogojev: vse ženske so enake, brez pravic. Kombinacija izključevanja, licemerja, kratke pameti in spomina, predrznosti brez primere in ob tem še sramotnega amaterizma v celoti pokriva glavne dejavnosti vladajoče koalicije. Svet bo požrl vse grenke sadove kolonializma, igranja z usodo celih držav in narodov in bo sedel za pogajalsko mizo s talibani. Slaba vest pa na žalost še ni tako huda, da bi izzvala spremembo stališča do beguncev ter spoznanje, da Evropi in drugim krajem, zlasti ZDA, prinašajo račun po razkošni gostiji, na katero so se kolonizatorji v preteklosti sami povabili. Naš odnos do domače talibansko-telebanske koalicije nima niti enega od teh elementov, krivda ni na naši strani – strani državljanov, in z vso pravico lahko tej tolpi prostakov damo poslovilno brco v najnižji del hrbta. Brez kalkulacij, prilizovanja velikim, kupovanja njihovega orožja brez posebnih "zakonskih rešitev", brez predsodkov, bi rešili veliko težav ter v resnici pomagali Afganistankam in Afganistancem. Morda se lahko spomnimo, da je svet nekoč imel še en, vsaj reprezentativen vzvod za delovanje, ki se je imenoval gibanje neuvrščenih …
Zato ne pozabimo, da se groza na letališču v Kabulu, kjer se ljudje oklepajo letalskih koles in padajo iz zraka po vzletu letal, pravzaprav odvija v soseščini. In s tem ne mislim samo na globalne vizije uničevanja planeta. Bojmo se, ne spimo, ne kalkulirajmo, ne verjemimo ničemur, samo svojemu nagonu, da se neumnosti najprej smejemo, potem pa zakričimo na ves glas.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
