Njegovim besedam, da si ni nikoli domišljal, da je "ne vem kako" sposoben partijski funkcionar, je vsaj za leta pred drugo svetovno vojno, ko se je spoštljivo umikal nekaterim bolj izobraženim in iznajdljivim sopotnikom, mogoče verjeti. V tridesetih letih 20. stoletja je bil leta 1908 rojeni Zadobrovčan, ki se je med prvo svetovno vojno dodobra nagledal, kako je pomanjkanje teptalo človeško dostojanstvo očeta tesarja pred očmi njegovih petih otrok, polno zaposlen revolucionar brez prebite pare v žepu.
Skrbno je pazil, da globoko vernim staršem ni pokazal niti svoje ideološke usmerjenosti niti slabe prehranjenosti, vendar ne eno ne drugo ni ušlo materinemu očesu. Kdo ve, ali mu je res položila na srce, da ne sme v primeru aretacije nikogar izdati, kakor je zatrjeval v spominih, ali pa je sin zavezo instinktivno povezal z materinim likom šele kasneje, ko ga je grizla slaba vest, ker je umrla, ko je sam malodane povsem pozabil, da je kadarkoli imel družino. Ko je bil marca 1938 aretiran zaradi prepovedane komunistične dejavnosti, je bila za njim že izkušnja študijskega bivanja v Sovjetski zvezi. Morebiti tudi zato nista nanj naredila posebnega vtisa ljubljanska policijska agenta, ko sta mu skušala razložiti, da bo pravkar izvedena nemška priključitev Avstrije pogubno vplivala na jugoslovansko komunistično gibanje, ki je imelo dotlej na Dunaju tisočera zatočišča. Mačku se je Ljubljana v dneh, ko jo je v spremstvu policistov zapuščal - v Beogradu ga je čakalo sojenje -, zdela "nekam praznična"; bili so dnevi avstrijske priključitve nacistični Nemčiji, hitlerjevske zastave na posameznih hišah pa so se v tistem delčku časa sprevračale v običajnost, s kakršno se je nacistična politika proti koncu tridesetih let 20. stoletja zažirala v pore evropske civilizacije.
Vsi kopači do zadnjega so se zavedali, da jim gre za glavo
Ivanu Mačku je s filmskim pobegom uspelo ubežati režimu, vendar štiri leta kasneje režimu ni ubežal
