Ena od zgodb o začetku Evrope govori o grškem bogu Zevsu, ki se je spremenil v bika, da bi ukanil lepotico Evropo, ki je bivala na območju današnjega Libanona, da bi sedla na njegov hrbet, in jo tako pripeljal na naš kontinent, ki se je nato poimenoval po njej. Boga po tedanjih predpisih ni bilo mogoče kaznovati za ugrabitev Evrope, a tudi danes ima Evropa vrsto težav z enakostjo pred zakonom, vladavino prava in reševanjem sporov. Nekateri voditelji se igrajo sodobne Zevse in teptajo življenja mnogih, pa jim nihče nič ne more. V času svojega življenja je irski državnik, član Evropskega parlamenta in Nobelov nagrajenec za mir za svoj prispevek k irskemu mirovnemu procesu, John Hume, izpostavil, da je "EU najboljši primer, v zgodovini sveta, za reševanje sporov". A vojna v Ukrajini kaže, da mir v Evropi ni sam po sebi umeven, vojna pa povzroča nove krize in razdore med državami članicami EU, za katere bo šele treba poiskati rešitve. Če bo prišlo do sprememb ustanovnih pogodb EU, kot je izpostavila nedavno končana Konvencija o prihodnosti Evrope, bi bilo treba izboljšati pravne podlage za bolj sistematično in vseobsežno varovanje vladavine prava v EU.
Oceniti je namreč mogoče, da mehanizmi za vzpostavitev vladavine prava dokaj dobro delujejo v razmerju do držav kandidatk za članstvo v EU v okviru predpristopnih pogajanj. Takoj po letu 1989, ko je množica na novo demokratizirajočih se držav potrkala na vrata za vstop v EU, so se namreč pojavili pomisleki, da bi te nove potencialne države članice lahko spodkopale EU – bodisi zaradi nespoštovanja osnovnih načel demokracije bodisi zaradi nespoštovanja prava EU, ki je bilo sprejeto še pred njihovim vstopom v EU. To je privedlo do postopnega oblikovanja t. i. širitvenega
prava EU, po katerem so lahko v EU vstopile le države, ki so dokazale, da so demokratične, da spoštujejo vladavino prava in varujejo človekove pravice. To pravo je bilo sprva zgolj običajno pravo in ni bilo zapisano v besedilo Pogodb, a v praksi je denimo pomenilo, da so bile prošnje avtokratskih držav, kot sta bili Francova Španija ali Kraljevina Maroko, vljudno zavrnjene ali se jim sploh ni odgovorilo. Te zavrnitve veljajo za prvi praktičen izraz skupnih vrednot, pri katerih so takrat EU in države članice vztrajale kot pri merilih za članstvo. Povabilo potencialnim državam članicam pred ustanovitvijo EU je bilo naslovljeno na "svobodne evropske države", pri čemer so pod svobodo poleg zagotavljanja tržnega gospodarstva razumeli tudi zavezanost demokraciji, vladavini prava in človekovim pravicam.
Tudi Slovenija ima torej svoje Zevse. Zaščita vladavine prava preko mehanizmov EU je zato edini način, kako lahko EU in vse svoboščine, ki iz njenega pravnega reda izhajajo za njene državljane, ohranimo prihodnjim generacijam in jih razširimo tudi na državljane držav, ki si šele prizadevajo vstopiti v EU
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je EU začela dotlej nenapisana načela širitvenega prava, torej temeljne vrednote, ki se jih morajo držati države kandidatke, pisno opredeljevati. Po odločitvi, sprejeti na srečanju Evropskega sveta v Köbenhavnu leta 1993, da se unija razširi na vzhod, je EU prvič oblikovala formalne standarde za vstop v EU, imenovane köbenhavnska merila. Ta merila za države kandidatke so poleg spoštovanja pravnega reda in delujočega tržnega gospodarstva vključevala tudi "politične kriterije": demokracijo, vladavino prava, varstvo človekovih pravic ter spoštovanje in zaščito manjšin. Z oblikovanjem teh "političnih kriterijev" so voditelji EU poslali dve sporočili: prvič, da so evropske vrednote ključnega pomena in jih morajo upoštevati vse novinke; in drugič, da evropske vrednote sodijo pod politiko in torej niso del pravnega reda EU kot takega.
Sistematično spremljanje stanja vladavine prava, ki je bilo vzpostavljeno za zagotovitev, da so države kandidatke spoštovale vrednote EU, pa je izginilo takoj, ko so te države postale članice EU. Edina izjema pri tem je mehanizem spremljanja po pristopu, ki je bil vzpostavljen za Romunijo in Bolgarijo. Posledično so po včlanitvi države članice začele spreminjati zakone o državnih uslužbencih, pravila o imenovanju sodnikov in celo število branj predlogov zakonov v parlamentu, institucije EU, ki so prej nadzirale spoštovanje vrednot EU v državah kandidatkah, pa so izgubile možnost posredovati, če bi prišlo do resnega nazadovanja na področjih demokracije, temeljnih pravic ali vladavine prava. Ta dramatična preobrazba pri uveljavljanju vrednot, ko so države pristopnice postale nove države članice, je bila povsem predvidljiva in pričakovana, upoštevajoč, da je šlo za novovzpostavljene demokracije, ki so bile razumljivo še šibke in neutrjene.
Kljub temu da je Sodišče EU v vrsti revolucionarnih sodb zaščitilo neodvisnost sodstva, je mogoče ugotoviti, da so v času sodnih postopkov na Sodišču EU vlade, ki sistematično krhajo demokracijo, utrdile svojo oblast, ne le nad sodstvom, ampak nad skoraj vsemi nekdaj neodvisnimi institucijami, potrebnimi za demokratično zdravje, kot so mediji, protikorupcijske komisije, računska sodišča ipd. Na očitke o uničevanju temeljnih vrednot EU odgovarjajo s t. i. avtokratskim legalizmom, preko katerega izpodbijajo samo zakonodajo EU kot nasprotno temeljnim pogodbam EU, sodbe Sodišča EU pa označujejo za poseg v njihovo suverenost.
Kako se odzvati na slabšanje stanja demokracije in vladavine prava v državah, ki so že vstopile v EU, je bilo zahtevno vprašanje. Večina komentatorjev je vsaj do nedavnega soglasno menila, da se za uveljavljanje vrednot iz člena 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) lahko uporabijo samo politični mehanizmi. To je v prvi vrsti člen 7 pogodbe, ki omogoča odložitev pravic države članice, ki sistematično krši temeljna načela EU. A praksa kaže, da ta določba ni učinkovita, če več kot ena država članica krši vrednote EU, saj se za sprejem sankcij zahteva soglasje vseh preostalih držav članic. Mehanizmi iz člena 7 PEU so v literaturi kritizirani tudi zato, ker imajo poleg tega, da jih je težko uporabljati, politično in ne pravno bistvo. Zato člen 7 pogodbe kljub krizi vrednot EU, ki se je pojavila v zadnjem desetletju, bodisi ni bil uporabljen bodisi ni bil uspešno uporabljen. Spodkopavanje demokracije in pravne države v vsaj dveh državah članicah tako zahteva okrepitev mehanizmov, ki jih lahko institucije EU uporabijo za obrambo spoštovanja vrednot iz člena 2 PEU.
V sedanji situaciji, ko si Poljska in Madžarska vzajemno krijeta hrbet v postopkih po členu 7 pogodbe, ni pričakovati, da bi se lahko ta člen spremenil, kot tudi ne, da bi v PEU dodali nove politične mehanizme za sankcioniranje držav članic, ki kršijo temeljne vrednote EU. Države članice, katerih vedenje kaže na potrebo po spremembi Pogodbe, bi to namreč nedvomno blokirale, spremembe Pogodb pa terjajo soglasje vseh držav članic. Zato reševanje krize vladavine prava v EU zahteva uporabo obstoječih orodij.
Sodišče EU brani neodvisnost sodstva držav članic z argumentom, da so nacionalna sodišča del sodstva EU, a s tem ne more preprečiti demokratičnega nazadovanja nekaterih držav članic, tako da iskanje ravnovesja med učinkovitim ukrepanjem, potrebnim za ohranitev vladavine prava v EU, in spoštovanjem omejitev pristojnosti EU ostaja težavno. Za obrambo vladavine prava in drugih vrednot EU bo potreben bolj celosten pristop. Zato je med komentatorji vse več podpore temu, da je te določbe treba sistematično uporabiti za zaščito vladavine prava kot temeljne vrednote EU. Torej ne zgolj za izpodbijanje posameznih nedemokratičnih potez držav članic, ampak širše za odziv na demokratično nazadovanje. Če se vrednote ne okrepijo, ko začnejo slabiti, se namreč srečamo z rakom t. i. "neliberalne demokracije" ali "belorusizacijo EU".
Pomemben argument v smeri tožb zaradi sistematičnih napadov na demokracijo in vladavino prava je, da se določbi PEU, ki določa vrednote EU, vključno z vladavino prava, prizna status običajnega prava EU, kršitve katerega je mogoče obravnavati na Sodišču EU. To bi omogočilo sistemski postopek za ugotavljanje kršitev, ki bi se začel, ko bi Evropska komisija ugotovila, da država članica sistemsko krši načela EU in ne le določenih ozkih določb prava EU. Postopek zaradi sistemske kršitve vrednot in načel EU bi pomenil en sam pravni postopek, kot odziv na niz spornih zakonov, odločitev in dejanj zadevne države članice, v okviru katerega bi komisija dokazovala, da vzorec kršitev kaže, da so vrednote EU v tej državi članici kršene. Komisija in Sodišče EU se ne bi več posvečala simptomu, ampak bolezni.
Slovenija pri obravnavani problematiki ni zgolj opazovalka. Decembra 2021 je Evropski parlament sprejel resolucijo o temeljnih svoboščinah in vladavini prava v Sloveniji. Vključuje skrbi in pozive glede pritiska oblasti na RTV Slovenija, zaviranja imenovanja tožilcev, nove policijske zakonodaje, s katero je okoli 130 vodilnih policistov izgubilo svoj položaj, vladanja z odloki, ki so pogosto brez pravne podlage in niso objavljeni v uradnem listu, ter vzdušja sovražnosti v državi. Tudi Slovenija ima torej svoje Zevse. Zaščita vladavine prava preko mehanizmov EU je zato edini način, kako lahko EU in vse svoboščine, ki iz njenega pravnega reda izhajajo za njene državljane, ohranimo prihodnjim generacijam in jih razširimo tudi na državljane držav, ki si šele prizadevajo vstopiti v EU.
