Pred časom smo lahko v Večerovi prilogi V soboto prebirali zanimiv članek o polkovniku Vladimirju Vauhniku, ki velja za najboljšega vojaškega in obveščevalnega strokovnjaka in najmlajšega generalštabnega polkovnika vojske Kraljevine Jugoslavije. Članek je v dobršni meri povzet po zagrebškem Globusu in prinaša nekaj sočnih obveščevalnih paberkov ter tudi historičnih dejstev o tem ormoškem (nekateri pravijo tudi slovenskogoriškem) rojaku, ki je jugoslovanski vladi natančno napovedal napad sil osi 6. aprila na Kraljevino Jugoslavijo. A to je zgolj eden od zanimivejših drobcev iz njegove bogate obveščevalne malhe, ki ga tudi zgodovinarji radi izpostavljajo. Po nekaterih navedbah pa naj bi bil za datum nemškega napada že pred Vauhnikom izvedel tudi Emil Wedam, poročnik nemškega Abwehra v Celovcu in tajni sodelavec ljubljanskega obveščevalnega centra Vojske Kraljevine Jugoslavije. Kljub temu drži, da je Vauhnik zanesljivo točno in pravočasno poročal o napadu svojim predpostavljenim v Beograd.
Sovražil je naciste, fašiste in komuniste in podpiral Dragoljuba Dražo Mihailovića
Slovenska javnost in stroka (vojaško-obveščevalna in seveda zgodovinska) pozna tudi njegovo zanimivo knjigo z naslovom Pod krinko, Med izdajalci, vohuni in junaki. Ko je Vauhnik po razkritju obveščevalnega centra BBZ v Zagrebu leta 1944 prebegnil v Švico, je tam tudi napisal svoje vojne spomine (v nemščini), dočakal konec druge svetovne vojne in pozneje živel v Argentini, kjer je leta 1955 tudi umrl. Te spomine je njegov brat Miloš prevedel v slovenščino, skrajšani in v emigrantski redakciji pa so izšli deset let po Vauhnikovi smrti v Buenos Airesu. Knjiga je v slovenskem jeziku izšla leta 2017 tudi v Ljubljani. Spremno besedo zanjo je napisal dr. Marijan F. Krajnc, pokojni generalmajor in varnostni oficir JLA ter velik poznavalec obveščevalnih služb in njihovega delovanja. Krajnc je med drugim zapisal, da Vauhnik ni bil agent Gestapa, o čemer so mnogi še vedno prepričani, je pa moral prisilno sodelovati z nemško varnostno in obveščevalno službo SD, ki je bila pod neposrednim vodstvom generala SS Walterja Schellenberga. Sumi o domnevnem sodelovanju z Gestapom še vedno ostajajo, ni pa nikakršnih dvomov o Vauhnikovem sodelovanju z angleškimi obveščevalnimi službami in z jugoslovansko vojsko v domovini, ki jo je vodil Vauhnikov oficirski kolega in prijatelj Dragoljub Draža Mihailović, leta 1941 polkovnik, nato pa general.
Kot jugoslovanski vojaški ataše v Berlinu, kjer je vodil veleposlaništvo pisatelj in povojni jugoslovanski nobelovec za literaturo Ivo Andrić, je imel Vauhnik dobre stike tudi s sovjetsko vojaško misijo. Ali je sodeloval še s sovjetskim NKVD, je težko reči, a dvomi o tem so ostali. Sploh, ker je imel Vauhnik po prihodu iz gestapovskega zapora v Berlinu leta 1941 v Ljubljani stike z najstarejšim agentom Kominterne Lovrom Kuharjem – Prežihovim Vorancem. Marijan F. Krajnc opozarja, da je Vauhnik privolil v sodelovanje s SD in je imel po prihodu v Ljubljano stike z vodjem protivohunske službe, komisarjem Schmidtom iz Gestapa na Bledu. To mu je koristilo pri delu za zavezniške obveščevalne službe, zlasti za Angleže. Po vojni so očitki o sodelovanju z Gestapom ostali (lahko da je šlo za dvojno igro, kar je zelo verjetno), porajali pa so se celo dvomi, ali ni morebiti kaj malega sodeloval tudi z odporniškim gibanjem OF. Pri obveščevalcih je sicer vse mogoče, a Vladimir Vauhnik je bil vendarle odločen protikomunist.
Znano je, da je postal član vojaškega komiteja Slovenske zaveze in sodelavec Draže Mihailovića. Javnosti manj znano pa je, da so imeli z njim stike tudi vodilni možje OF in da je bil govor celo o Vauhnikovem poveljevanju oziroma vodenju partizanskih gverilskih enot na Slovenskem. Do tega ni prišlo in je namesto vojaško šolanega in strokovno usposobljenega polkovnika Vauhnika vodenje partizanske vojske leta 1941 prevzel Franc Leskovšek - Luka, mož brez vsakršnega vojaškega znanja. Temu je zagotovo botrovala Vauhnikova "teorija čakanja" in ne upora za vsako ceno in ne glede na žrtve zaradi represalij okupatorjev. Zaradi tega za komuniste ni bil sprejemljiv. Vauhnik je namreč menil, da je treba v ilegali vse pripraviti za odpor proti Nemcem, ko bodo ti doživeli poraz na sovjetski fronti. Vauhnik je bil sicer specialist za gverilsko vojskovanje in je o tem pred vojno napisal tudi strokovno knjigo oziroma priročnik za Generalštab (GŠ) Vojske Kraljevine Jugoslavije.
Eden od Vauhnikovih trikov je bila izgradnja podzemne destilarne za proizvodnjo žganih pijač in likerjev, predvsem viskija in konjaka
O Vauhniku in njegovem obveščevalnem delu med drugo svetovno vojno je bil objavljen tudi zanimiv članek v osmi številki časopisa Lamed, ki izhaja že 17 let v Izraelu v mestu Netanya kot mesečnik in ga ureja srbski Jud Ivan L. Ninić. Avtor članka o Vauhniku in njegovi knjigi Pod krinko je bil Ivan Ivanji, srbski novinar in publicist, ki je pred nedavnim umrl. Članek o Vauhniku je bil tako rekoč zadnje njegovo publicistično delo. Članek je izvirno objavilo beograjsko Vreme, Lamed pa samo poobjavil. Predstavljamo ga tudi Večerovim bralcem.
Ivo Andrić je 19. aprila 1939 predal akreditacije kot kraljevi odposlanec v Nemčiji, a le nekaj mesecev kasneje, 1. septembra 1939, se je začela druga svetovna vojna. Na srečo se je lahko zanesel na odličnega vojaškega odposlanca, polkovnika Vladimirja Vauhnika. Izkazalo se je, da je bil najboljši vohun Kraljevine Jugoslavije. Zaradi mladoletnosti prestolonaslednika Petra je bil regent Jugoslavije knez Pavel Karađorđević, predsednik vlade je bil Dragiša Cvetković, minister za notranje zadeve pa Aleksandar Cincar-Marković, sicer predhodnik Iva Andrića na mestu ambasadorja v Nemčiji. Oni so se pogajali o pristopu Jugoslavije k Trojnemu paktu, ki je bil osnovan kot zveza Nemčije, Italije in Japonske. Hitler se je že pred tem potrudil, da so k paktu pristopile še Madžarska, Romunija in Bolgarija; Andrić je prisostvoval zgolj protokolarnim dogodkom in ni imel dostopa do pogajanj; seveda jih ni imel niti vojaški odposlanec Kraljevine Jugoslavije v Berlinu, Vladimir Vauhnik, a je izvedel vse o pogovorih, zahvaljujoč prijateljstvu z madžarskim kolegom, polkovnikom Homlokom. Svojemu ministrstvu za obrambo in generalštabu je po posebni zvezi sporočil, da sta knez Pavle in Cvetković delovala "zelo prestrašeno" in verjela, da je pristop k paktu edini način za obstoj države. Druženje s kolegi in številnimi znamenitimi osebnostmi v nacistični Nemčiji je šarmantnemu Vauhniku koristilo tudi, ko se je v času vojne začel ukvarjati z obveščevalnim delom iz Ljubljane. Posebno blizu si je ostal s švedskim vojaškim odposlancem. In še s kom.
Obžaloval je državni udar 27. marca 1941
O državnem udaru 27. marca 1941, zaradi pristopa Jugoslavije k Trojnemu paktu, je Vauhnik zapisal: "Ta dan je bil najbolj žalosten dan v mojem življenju; še posebej, ker sta to nesrečo povzročila dva moja prijatelja iz vojske." Do dneva in ure natančno je sporočil, katere vojaške formacije in katere letalske eskadrilje bodo brez vojne napovedi napadle Jugoslavijo, prav tako je sporočil podatke o nemškem "Načrtu Barbarossa", napadu na Sovjetsko zvezo, ki so ga prestavili zaradi dogajanja v Beogradu. Kasneje je ves čas svojega obveščevalnega dela pogosto poudarjal, da je izobražen kot generalštabni oficir. Kot diplomata poražene in razpadle države so ga vrnili v Beograd, a ga je Gestapo tam aretiral in vrnil v Berlin. Če mu gre verjeti, je med številnimi zaslišanji dobro uporabljal svojo vojaško izobrazbo. "Kmalu nisem več vedel, kdaj sem ujetnik brez vsakršnih pravic, izročen na milost in nemilost Gestapu, in kdaj sem prešel v vlogo predavatelja, ki poučuje praznoglavce v Gestapu." Nemci so to obrnili in objavili, da jim je "kot prepričan prijatelj predal zelo pomembne podatke o destruktivni dejavnosti sovjetskih agentov". V Turčiji in Švici je bilo objavljeno, da se kot poveljnik nemške divizije bori na vzhodni fronti, on pa je pravzaprav sedel v samici gestapovskega zapora. Občasno je eden od najvišjih Hitlerjevih ekspertov za varnost, Walter Schellenberg, klical Vauhnika bolj na kolegialne pogovore kot na zaslišanje. Schellenberg je bil najmlajši esesovski general, vodja obveščevalnega in protiobveščevalnega oddelka. Že decembra 1943 se je v Stockholmu srečal z Abramom Hewittom, agentom ameriške službe OSS, predhodnice CIE. V svojih spominih V labirintu špijonaže kratko omenja Vauhnika, ki je, kot so razbrali s prestrezanjem njegovih poročil Beogradu, točno podal podatke o nemški proizvodnji vojnih letal, kar so predočili samemu Hitlerju. Firer je pobesnel in nahrulil protiobveščevalce, ker niso preprečili odtekanja takih podatkov. Schellenberg trdi, da je Vauhnika zaposlil v svoji službi. Težko je reči, ali "je naš oficir prevaral nasprotnika ali pa je postal dvojni agent", je zapisal Ivan Ivanji.
Vohunska mreža s središčem v Ljubljani
Poslan je bil v Zagreb z nalogo, da pomaga pri organiziranju ustaške vojske. Pretvarjal se je, da je pristal samo zato, da bi vzpostavil zveze s številnimi visokimi hrvaškimi oficirji in funkcionarji, kar bo koristno, ko bo v Ljubljani vzpostavil obveščevalno službo v korist Londona. Pavelićeva vlada ga je imenovala za domobranskega polkovnika, vendar ni nikoli oblekel hrvaške uniforme s polkovniškim činom. Hlinil je bolezen, tako da mu je nazadnje bilo dovoljeno, da na "zdravljenje" odide v Ljubljano. Tam se je na žagi nekega svojega daljnega sorodnika zaposlil kot pisar. Nemška in italijanska obveščevalna služba sta vedeli, kdo je, ga opazovali in verjeli, da se je "umiril", on pa je pred njunim nosom spletel mrežo svojih sodelavcev prek polovice Evrope. Posebno zanimiva so poglavja iz njegove že omenjene knjige o delu BBZ. BBZ je bilo ime Vauhnikovi obveščevalni organizaciji, istočasno pa je bil to tudi njegov psevdonim. To šifro si je izmislil tako, da je vzel inicialki svojega imena v cirilici, BB, in dodal Z kot začetnico za Zagreb, piše Ivanji. To pa očitno ne drži, saj je Vladimir Vauhnik glede imena šifre BBZ navedel, da je ta kratica pomenila Berliner Börsenzeitung in je bila šifra za britansko obveščevalno organizacijo. Avtor naziva je po Vauhnikovih navedbah on sam, vendar se zdi, da je bil dejanski avtor šifre BBZ major Ante Anić, nekdanji policijski komisar v Mariboru in uspešen tajni sodelavec mariborskega obveščevalnega centra, ki ga je vodil major Mirko Tomić – Adolf Luketa. Gre za staro britansko agenturo v Sloveniji, od koder je bil center sicer preseljen v Zagreb, a med vojno kmalu vrnjen v Ljubljano. Imel je tudi tržaški podcenter, v katerem so delovali trije Mariborčani, in sicer Jože Golec – Jojo, Hrvoje Maister in Fric Werdnik, sicer prikriti poročnik nemškega Abwehra.
Morda ni nikjer drugje precizneje opisano, kako morajo delovati obveščevalne službe v času vojn, kar je razlika med legalnim pridobivanjem informacij prek diplomatov in po ilegalni vohunski poti (špijonaža), kakor je to storil Vauhnik. Nekatere svoje vire omenja s pravimi imeni, na prvem mestu A. A. (Anteja Anića), ki je pred vojno delal v protiobveščevalni službi jugoslovanskega generalštaba in ki je postal enakovreden sovoditelj BBZ, in svojo sorodnico Melito Thaler iz Zagreba, ki so jo Nemci pred koncem vojne odkrili in ustrelili. Kot sovražnik komunistov in fašistov, ki je z lahkoto delal za Angleže, je bil Vauhnik pogosto nezadovoljen s Churchillovo politiko; kritiziral ga je, ker je "pustil na cedilu" Dražo Mihailovića. Najbolj nesrečen je bil, ker zahodne sile nove fronte niso vzpostavile na jugoslovanski obali, pač pa v Franciji. Vauhnik je bil enako sovražen do komunistov in fašistov. V njegovih besedilih se zazna, da mu je zelo neprijetno pisati o uspehih "vstajnikov" in tudi ni rad izgovoril besede "partizan"; o njih piše kot o "Tretji internacionali".
Ilegalna destilarna žganih pijač in drugi triki
Eden od Vauhnikovih trikov je bila izgradnja podzemne destilarne za proizvodnjo žganih pijač in likerjev, predvsem viskija in konjaka. Kupoval je cenena slovenska vina in jih s svojo "mašino" prekuhaval (žgal) v žgane pijače, dodajal neko esenco in svoj proizvod prelival v prazne originalne steklenice priznanih znamk. S to pijačo je plačal svoje kurirje in informatorje, ki so jo z veseljem sprejemali namesto nemških mark, saj dolarjev Vauhnik nikoli ni imel dovolj. Prejemniki pijač niso bili navajeni okusa originalnih pijač, pa jih ni bilo težko zavajati. Najuspešnejši trik je Vauhnik izpeljal še v Berlinu kot vojaški odposlanec. Gestapo ga je spremljal povsod. Po naključju je srečal človeka, trgovskega potnika, ki mu je bil zelo podoben. Predstavil se mu je in mu rekel, da ima ljubosumno ženo in da bi mu gospod lahko pomagal tako, da se za dostojno nagrado kdaj pa kdaj z njim zamenja, pelje z njegovim avtomobilom ali gre v kino, da bi se lahko on sam varno sešel z ljubico. Ker sta se zbližala, ga je Vauhnik angažiral, da zavede gestapovce. Na koncu se je celo v vili nekega znanega igralca dogovoril za sestanek svojega dvojnika z nacističnim agentom, da bi izvedel, kaj bi ga vprašali. Dvojnik je moral samo poslušati in momljati "Hm, hm … Da, da". Uspelo je.
Mreža sodelavcev
BBZ je imela približno 60 sodelavcev, 14 jih je bilo razkritih in ubitih, osem jih je bilo obsojenih na zapor in poslanih v koncentracijska taborišča. Vauhnik je žaloval, ker so umrli vstajniki, borci proti okupatorju, po vojni slavljeni kot heroji, "… medtem ko so naši mrtvi morali ostati pokriti s plaščem molka". Logično je, da se je mojster, kakršen je bil Vauhnik, izognil aretaciji in je 23. junija 1944 prebegnil v Švico, kjer se je prijavil pri tamkajšnjih oblasteh. Decembra 1947 je z ladjo odplul v Argentino, kjer je v Buenos Airesu umrl 30. marca 1955 in je bil tam pokopan na pokopališču Chacarita. Brat Miloš je njegove posmrtne ostanke vrnil v domovino in "veliki vohun" počiva v družinski grobnici na pokopališču v Jakobskem Dolu v Slovenskih goricah.
Druženje s kolegi in številnimi znamenitimi osebnostmi v nacistični Nemčiji je šarmantnemu Vauhniku koristilo tudi, ko se je v času vojne začel ukvarjati z obveščevalnim delom iz Ljubljane
Vauhnik je o svojem delu v času vojne menil: "Kolikor nas je delo na začetku vznemirjalo, tako nam je sčasoma postalo uživanje. Na koncu je postalo strast." Nekajkrat je začel pisati spomine. Vladimir Petrović je preučil vse njegove objavljene in nekatere neobjavljene rokopise in jih priredil kot eno delo, objavljeno v Akademski knjigi v Novem Sadu pod naslovom Med izdajalci, vohuni in junaki. Ta knjiga je zanimiva zlasti za strokovnjake, z veseljem pa bodo po njej posegli tudi ljubitelji kriminalk in vohunskih romanov, je o Vladimirju Vauhniku in njegovi knjigi Pod krinko, Med izdajalci, vohuni in junaki zapisal Ivan Ivanji v članku z naslovom Med vohuni in junaki, ki ga je objavil Lamed v osmi številki avgusta 2024 na straneh 22-24.
Zdelo se mi je dovolj zanimivo tudi za bralce Večera kot dopolnitev sicer obsežnega članka izpod peresa Zdravka Milinkoviča (Večerova priloga V soboto z dne 20. 7. 2024) z naslovom Agent 007 Kraljevine Jugoslavije iz Ormoža. Agent 007 je sicer razvpita krilatica za James Bonda, kar pa Vladimir Vauhnik seveda ni bil. V zgodovino se je zapisal kot vrhunski in spreten obveščevalec, ki je svoj posel obvladoval do potankosti. Škoda, da je relativno mlad prezgodaj umrl, saj bi mogoče napisal še marsikaj ne samo zanimivega, pač pa za moderne obveščevalce tudi kaj poučnega. Zavedal se je namreč tudi svojih napak, ki so zahtevale nekaj žrtev, in tega si ni mogel odpustiti. Poleg vsega pa je na njem pustil pečat tudi gestapovski zapor. Ve se, kakšne in predvsem katere metode so uporabljali gestapovski preiskovalci. Vauhnik tega ni zanikal.
