Omenjeni citat je v svojem delu Potopljeni in rešeni uporabil Primo Levi; v delu njegove študije o holokavstu, ki govori o kolaboracionizmu in kolaborantih. Tistih, ki jih povojna Evropa pozna kot nacistične sodelavce, tiste, ki so stopili ob bok nacističnemu vojaškemu in ideološkemu stroju. Nekaj jih našteje: Quislinga, vichyjsko vlado, varšavski Judenrat, salojsko republiko, pa tudi ukrajinske in baltske najemnike, Sonderkommande. Verjetno je že jasno, o čem bom pisal.
O generalu Rupniku in o hujskačih, o tem mislim pisati. Primo Levi omenja "sivo polje" kolaboracionizma, kjer nedvomno krivdo za kolaboracijo seveda pripiše naravi totalitarnega sistema. Razlogi za to, da nekdo prične kolaborirati, pa so raznoliki, recimo "teror, ideološko zavajanje, slepo posnemanje zmagovalca, kratkovidno hlepenje po kakršni koli oblasti, čeprav je smešno omejena v času in prostoru, strahopetnost, čista preračunljivost, ki izigrava ukaze in vsiljeni red". Rupnika bi lahko umestili kamorkoli ali pa v vsako izmed teh kategorij. Osebno je zame Rupnik dvojni kolaborant in apologet genocida. Kot vojak bivše kraljeve vojske ni končal, kjer bi moral - v vojnem ujetništvu, kot mnogi oficirji te vojske. Pa ne le te, številnih po Evropi. Izdal je kraljevino in izdal je svoj narod. Rupnik ni bil v nezavidljivi vlogi, kot je bil recimo škof Rožman, ki je bil dejansko med Scilo in Karibdo. A to je druga zgodba. Rupnik je bil v prvi vrsti vojak izdajalec. V času vojne vojska izdajalca postavi pred zid in stvar je zaključena. Povojni procesi po Evropi so bili drame s povsem predvidljivim zaključkom. Mnogo hrupa okoli ničesar, bi se reklo. Sodba jasna že pred začetkom sojenja, smrt pred strelskim vodom ali smrt z obešanjem. Izjem ni bilo. Izjeme živijo v Južni Ameriki. Rupnik pa ni bil le vojak izdajalec, izdal je tudi svoj narod. Sodeloval je s sistemom, ki je v svojem pravnem sistemu, ne le ideološko, uzakonil genocid, in Rupnik je sodeloval tudi v tem segmentu. Center Simona Wiesenthala moti ta del njegove kolaboracije, kralja Petra je motilo kaj drugega. Nas, Slovence, bi morala izdaja naroda, prisega Hitlerju, okupatorju, ki nam je namenil izbris. Razlogov za obsodbo več kot preveč. Toda gledano skozi zgodovinski kontekst in trenutne politične trende, imam tudi jaz svoje pripombe. Če si je vsaj trikrat zaslužil, kar je ne nazadnje tudi dobil, je njegova misija obrodila sadove v celoti. Če si še enkrat predočimo tisti uvodni Manzonijev citat, se mi zdi, da je Rupnikova krivda večja od samega zla, ki ga prinaša izdaja, odgovoren je tudi za izprijenost, v katero je pahnil duše tistih, ki jih je popeljal v izdajo.
Zdi se, da duše teh, ki jih je pahnil v izdajo, še zmeraj niso našle svojega pokoja, da izprijena podoba sveta, sveta izdaje, še naprej biva v etru same družbe. Izvirno zlo izdaje lebdi in nas prežema kot kakšen kemijski element, ki ga vdihujemo kot kisik. Del izprijene družbe ga ne nazadnje potrebuje v enaki meri kot sam kisik, za lastno gorivo. Kateri del družbe? O kom govorim?
Tisti, ki skušajo že leta popraviti tečaje moralnih načel zdrave družbe, ki so jih sneli nacizem in njegovi sodelavci, v hipu zaznajo vsak vzgib zla, ki se dandanes skuša gverilsko vtihotapiti v vsakdanjik
Rupnikovega madeža ni bilo mogoče izprati s povojnimi poboji, povojnih pobojev pa ni mogoče izprati z junaško podobo Rupnika in Možinovih pričevalcev
