Glorija Lorenci
Leta 1871, pred točno 150 leti, le nekaj tednov po porazu pariške komune, je francoski komunard Eugene Pottier spesnil Internacionalo (L'Internationale), bojno in programsko pesem delavskega gibanja. Kot član pariške komune se je namreč boril proti generalu Felixu Charlesu Douayu, ki je krvavo obračunal s pariško delavsko vstajo. Med komunardi je bilo okoli 30 tisoč mrtvih, moških in žensk; padli so v bojih ali pa so bili ustreljeni v povračilu za uboj pariškega nadškofa. Internacionalo je Pottier napisal skrivajoč se pred oblastmi med čakanjem na beg v London. Od tam je emigriral v ZDA, kjer ga je našla vest, da je bil zaradi sodelovanja v delavskem uporu v odsotnosti obsojen na smrt.
Liberté, égalité, fraternité
Pottier se je rodil v Parizu leta 1816, leto po Napoleonovem porazu pri Waterlooju in posledični obnovi monarhije Bourbon. Pariz je bil zibelka francoske revolucije leta 1789 in družbenih pretresov, ki so ji sledili. V času Pottierjevega življenja je bil epicenter svetovnega političnega življenja, "prestolnica 19. stoletja". Čeprav je bilo meščanstvo trdno v sedlu in se je država hitro industrializirala, teženj po "svobodi, enakosti in bratstvu" oblast ni mogla zadušiti. Duh je ušel iz steklenice. Francoski kapitalisti so si geslo revolucije Liberté, égalité, fraternité (Svoboda, enakost, bratstvo) razlagali kot svobodo delovanja tržnih sil, enakost kot enake pogoje za tiste, ki želijo izkoriščati delavce, in bratovščino kot vladajoči razred, ki se združuje pod francosko zastavo. Toda za ljudi, kot je bil Pottier, transportni delavec, je revolucionarno geslo pomenilo obljubo o družbi, v kateri velja pravičnost za vse, tudi za ljudi, kot je bil sam. Sanjal je o internacionalni solidarnosti delavskega razreda. Zato je Internacionala poziv delavcem in kmetom, naj se uprejo svetni in posvetni oblasti, naj vstanejo proti carju in bogu, naj zrušijo svet tiranije in revščine. Kar pravzaprav pomeni revolucionarni prevzem oblasti. Zgodba o Internacionali je zato zgodba o pozivu k boju za pravičnejši svet s pomembnim sporočilom: boj ne more uspeti, če ni internacionalen, mednaroden, globalen. Koncept dokončnega vsesplošnega boja s kapitalizmom je tisti, ki označuje Internacionalo kot revolucionarno pesem.
Že se ljudstvo je zbralo
Pesem o ljudstvu, ki hiti v zadnjo, končno borbo, je leta 1888, leto po Pottierjevi smrti, uglasbil belgijski socialist in skladatelj Pierre De Geyter, dotlej so jo peli na glasbo enako znane Marseljeze, francoske pesmi revolucije. De Geyterjevo uglasbitev Internacionale so prvič zapeli junija 1888 na delavski slovesnosti v Lillu; še najslabše jo je odnesel založnik pesmi, saj je bil zaradi tiskanja gradiva, ki spodbuja k uporu, obsojen na leto zapora.
Revolucije imajo svoje pesmi
Marseljezo (La Marseillaise) je napisal Claude Joseph Rouget de Lisle aprila 1792 med napovedjo vojne Avstriji v Strasbourgu. Prvotno se je imenovala Chant de guerre pour l’armée du Rhin, torej Vojna pesem renske vojske, posvečena pa je bila grofu Nicolasu Lucknerju, poveljniku in guvernerju Strasbourga. Ime Marseljeza je dobila 30. julija 1792, ker jo je pelo 500 prostovoljcev iz Marseilla, ko so vstopali v Pariz; 14. julija 1795 je bila razglašena za državno himno Francije.
Bandiera rossa (Rdeča zastava) je ena najbolj znanih italijanskih delavskih pesmi. Besedilo je leta 1908 napisal Carlo Tuzzi; zadnja vrstica “Evviva il comunismo e la libertà” (Živela komunizem in svoboda) je bila dodana po vzponu Mussolinija.
A las Barricadas (Na barikadah) je bila himna španskih anarhistov med špansko državljansko vojno. Peli so jo predstavniki anarhosindikalističnega gibanja CNT, ki so bili največje delavsko gibanje v boju proti Francu. Še vedno je himna številnih anarhističnih skupin.
Bella ciao je partizanska pesem, ki so jo prepevali italijanski antifašisti med drugo svetovno vojno. Avtor besedila je neznan.
Pesem Hasta siempre, comandante (Za vedno, komandant) opisuje ključne trenutke kubanske revolucije, boj z ramo ob rami s Chejem Guevaro, kultnim poveljnikom. Naslov pesmi izhaja iz znanega Guevarovega pozdrava Hasta la victoria siempre! (Za zmago, vedno!). Besedilo pesmi je odgovor na poslovilno pismo Cheja Guevare, ko je zapustil Kubo, da bi pospešil revolucijo v Kongu in kasneje v Boliviji, kjer je bil ujet in ubit. Pesem je postala po njegovi smrti ikonična.
Internacionala je postala mednarodna socialistična, komunistična, anarhistična in socialdemokratska himna, v številnih evropskih državah je bila prepovedana še v začetku 20. stoletja zaradi verzov, ki so klicali k rušenju oblasti ... V prevodu Mileta Klopčiča: "Mi vse ustvarjamo na svetu,/zato naj vse bo naša last;/zato naj delavcu in kmetu/pripada tudi vsa oblast./Ko vse lenuhe in tirane/uniči naša trda pest,/krivice bodo vse pregnane,/svoboden rod vasi in mest./Že se ljudstvo je zbralo, v zadnjo borbo že hiti ..."
Tradicionalno se Internacionala poje stoje z dvignjeno stisnjeno pestjo desnice. Peli so jo na Trgu nebeškega miru v Pekingu leta 1989, ko je bil trg prizorišče obsežnih protestov, ki so jih 18. aprila začeli študentje, potem pa so se jim pridružili ljudje iz vseh slojev družbe. Kitajska vlada, ki je upor krvavo zadušila, je nekaj let kasneje prepovedala Internacionalo tudi na partijskih sestankih.
Pottierjevi verzi živijo še dolgo po njegovi smrti. Prevedeni so v več kot 150 jezikov. Življenje so jim dodajali ljudje, ki so Internacionalo prepevali: uporniški mornarji na ruski cesarski bojni ladji Potemkin med rusko revolucijo 1905., delavci v Madridu v letu 1936, ko so Francovim fašistom rekli No pasarán! (Ne bodo prodrli!), med vstajo v varšavskem getu 1. maja 1943, ko so hoteli nacisti likvidirati še zadnje upornike. Eden redkih preživelih je zapisal: "Zaslišala se je Internacionala. Pesem je odmevala preko zoglenelih ruševin in vedeli smo, da se mladina v getu še vedno bori in da tudi ob smrti ne zapušča svojih idealov."
Danes se mnogim zdi Internacionala arhaična, zaprašena himna. Delavski razred v klasičnem smislu ne obstaja več - imamo delo s krajšim delovnim časom, delo na domu, dopolnilno delo, sezonsko delo, priložnostno delo, imamo prekarce, prisilne espejevce ... Nimamo internacionalizacije delavstva, imamo internacionalizacijo kapitala. Zato: Vstanite, ko slišite Internacionalo!
