Z računalnikom in mrežo se je vse spremenilo

So poklici, ki se redno uvrščajo na sezname obsojenih na izumrtje. Apokaliptično navdihnjeni futurologi iz današnjih trendov vseskozi izpeljujejo bolj ali manj verjetne scenarije prihodnosti in prerokujejo, kateri so poklici prihodnosti in katerim je namenjena usoda dinozavrov – torej izumrtje. Večina teh napovedi se ne uresniči. Še vedno potrebujemo tovarniške delavce, šoferje, poštarje, šivilje, čeprav so jim že nič kolikokrat napovedali zaton zaradi avtomatizacije, robotizacije in umetne inteligence. Seveda obstajajo številni poklici, ki jih je tehnološki razvoj odvrgel v smetišče zgodovine. Že dolgo ni več prižigalcev cestnih svetilk, kočijažev, nalagalcev premoga, pisarjev. Pred nekoliko manj časa so se poslovili avtobusni kondukterji, inkasanti, telefonisti, kino operaterji.

Hipna sprememba

Fotograf Aleksander Regoršek iz studia Rega pravi, da je prišlo do spremembe z analogne tehnologije na digitalno tako rekoč v hipu - in tega šoka marsikateri fotograf poslovno ni preživel. Drage stroje so kupovali na kredit in nato so bili skoraj čez noč neuporabni, kredit pa je ostal. "Včasih je bilo veliko več dela z razvijanjem, mi smo na treh strojih razvili tudi do sto filmov na dan. Ljudje so pač dali razviti vseh 32 posnetkov na filmu. Zdaj pa mogoče fotografijo ali dve, če sploh," pravi Regoršek. Tisti, ki so preživeli, so se morali prilagoditi, specializirati, poiskati tržne niše. "Veliko več smo na terenu, fotografiram veliko porok v tujini, kjer je delo fotografa veliko bolj cenjeno kot pri nas." Dodaten zaslužek prinaša izdelava posebnih unikatnih fotografskih knjig z lesenimi platnicami, še vedno tudi delajo studijsko fotografijo, saj nekateri še vedno pridejo po profesionalne fotografije sebe in svojih bližnjih.

Delo ročnega stavca

Izučeni ročni stavec Radovan Andželović zdaj pri časopisu Večer strani ureja izza računalniškega zaslona in jih v tiskarno pošlje prek hitre internetne povezave. Povsem drugače je bilo, ko je pred 34 leti po srednji grafični šoli začel delati v Mariborskem tisku na Taboru, na območju sedanje trgovine Decatlon in starega Mercatorjevega centra. "Delo ročnega stavca je bilo sestavljanje in oblikovanje tiskovin - od vizitk, knjig, časopisov do plakatov. Vse pa so bile sestavljene iz posameznih črk iz zlitine svinca. "Na oko" je bilo treba poznati sloge in velikosti črk ter jih znati izdelku primerno uporabiti pri oblikovanju. Ročno stavljenje daljših besedil je kasneje olajšalo strojno stavljenje celih vrstic. V tiskarni so takrat že uvajali nove tehnike; papirno in filmsko montažo tiskovin, kasneje fotostavek. Devet let sem opravljal delo papirnega montažerja; zlaganje črk je zamenjalo rezanje in lepljenje stolpcev in naslovov na papirju. Po planih, ki so jih izrisali tehnični uredniki v uredništvu Večera in jih sproti z avtomobilom vozili v tiskarno, smo oblikovali Večerove strani in ostale edicije: 7 dni, Pomurski vestnik, Varaždinski vestnik, tovarniške časopise ... Posamezne strani so kopirali na film, sestavili v forme in jih osvetlili na plošče, ki so po obdelavi s kemikalijami končale v tiskarskem stroju.

Težki pisalni stroji

Časov pred računalniki se dobro spomni tudi sodna tipkarica Natalija Bratič iz preiskovalnega oddelka mariborskega okrožnega sodišča. "Bilo je veliko bolj naporno, tipkati razprave na težke pisalne stroje. Včasih smo jih morali nositi tudi s seboj v dvorane," se tistih časov spominja Bratičeva. Če so želeli imeti kakšno kopijo, so uporabili indigo papir. "Kopij ni bilo mogoče narediti veliko, tudi popraviti napisanega nismo mogli. Je pa res, da smo manj pisali, sodni spisi so bili manj obsežni." Pogoj za delo tipkarice na sodišču je bilo včasih - in je še danes - seveda znanje hitrega desetprstnega tipkanja po nareku. Stenografije na sodišču niso nikoli uporabljali. Glede snemanja pa ni enotne prakse, kdaj se razprava snema in jo pretipkajo pozneje, kdaj pa zapisujejo besede sproti oziroma po nareku. Težke mehanske pisalne stroje so za kratek čas, pred prihodom računalnikov, nadomestili električni pisalni stroji, na katerih tipke ni bilo več treba močno pritiskati. "Na računalnikih smo imeli na začetku posebni program za sodišča, poimenovan DW5. Šele pozneje smo dobili operacijski sistem Windows." In kako so zaposleni sprejeli prehod na računalnike? "Nekoliko nas je že bilo strah, kako bomo obvladali novo tehnologijo, saj takrat doma računalnikov še nismo imeli in jih nismo poznali." Računalniki so delo precej olajšali, pravi sogovornica. Prej so morali vsak podatek poiskati v evidencah, od naslova bivališča do izpisa iz zemljiške knjige, danes so vsi podatki v elektronski obliki na razpolago takoj.

Zadnja videoteka

Med izginjajočimi poklici je tudi delo izposojevalca filmov v videotekah. Odkar si lahko posamezniki kadarkoli z interneta prenesejo film ali pa ga pogledajo prek televizije na zahtevo, je njihovo delo postalo skoraj odveč. V Mariboru še edino videoteko Kocka v Gosposvetski cesti drži pokonci ljubiteljica filmov Nina Dokl. Pri izposoji filmov gre za druženje, za osebni stik. Nekaj pomeni, da sem pogledala tako rekoč vse filme, ki jih imamo na izposojo. Strankam tako lahko svetujem ustrezni film, pogovorimo se o tem, kako jim je bil všeč film, ki so ga vrnili."