Zapletena sestavljanka predsednice Evropske komisije

Postati evropski komisar je ena od sanjskih služb v Evropski uniji. Kandidati, ki jo dobijo, si za pet let zagotovijo 20 tisoč evrov osnovne mesečne plače ob številnih drugih privilegijih. Po izteku mandata jim je prav tako debelo postlano. Najprej imajo zagotovljeno mastno nadomestilo plače, potem pa kot ljudje z odličnimi zvezami v Bruslju dobijo dobre službe v različnih organizacijah.
Portugalec Jose Manuel Barroso, ki je bil predsednik Evropske komisije, ki je neke vrste evropska vlada, od leta 2004 do 2014, torej tudi v času zadnje finančne in evrske krize, je po koncu mandata odšel v službo k ameriški velebanki Goldman Sachs, ki je ena od ključnih krivcev za finančno in evrsko krizo. Bankirji Goldman Sachsa so grški vladi svetovali pri zadolževanju, zaradi česar se je država leta 2009 znašla pred bankrotom, Evropska komisija v času Barrosa pa je bila članica trojke mednarodnih posojilodajalcev, ki je z denarjem evropskih davkoplačevalcev reševala grške banke in s tem posredno tudi Goldman Sachs.

S komisarskega stolčka med lobiste

Iz Barrosove komisije, ki se ji je leta 2009 končal mandat, je šest od trinajstih komisarjev, ki se niso potegovali za nov mandat, odšlo v službo v zasebna podjetja ali so postali svetovalci oziroma lobisti na področjih, ki so zelo blizu resorjem, za katere so bili pristojni kot evropski komisarji. Iz Barrosove komisije, ki se ji je leta 2014 končal mandat, je po podatkih organizacije Corporate Europe poleg Barrosa odšlo v takšne službe osem komisarjev, ki se niso potegovali za nov mandat. Med njimi je tudi Slovenec Janez Potočnik, ki je bil v prvem mandatu, od leta 2004 do 2009, evropski komisar za znanost, v drugem mandatu, od leta 2009 do 2014, pa evropski komisar za okolje.
Iz odhajajoče Evropske komisije Luksemburžana Jean-Clauda Junckerja je po referendumu o izstopu Združenega kraljestva iz EU odstopil Britanec Jonathan Hill in se takoj zaposlil v finančnem sektorju, od koder je tudi prišel za evropskega komisarja za finančne storitve in kapitalske trge. Nemec Günther Oettinger, ki bo oktobra z odhodom Junckerjeve komisije zaključil drugi mandat na položaju evropskega komisarja, je po poročanju nemških medijev v Hamburgu že ustanovil svetovalno podjetje. Odstop ali razrešitev grozi predsedniku Evropske komisije in evropskim komisarjem, potem ko se dokopljejo do položaja, bistveno redkeje kot politikom v vladah držav članic.
Pri sestavljanju prihodnje Evropske komisije, ki ji bo predsedovala Nemka Ursula von der Leyen, je belgijski zunanji minister, liberalec Didier Reynders, najbolj očiten dokaz, da se splača biti vztrajen. Kandidat za ta položaj je že od leta 2014, a takrat ga je za službo v odhajajoči Evropski komisiji pod vodstvom Jean-Clauda Junckerja tesno premagala krščanska demokratka Marianne Thyssen, ki je postala evropska komisarka za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje.
Belgijska vlada pod vodstvom Reyndersovega strankarskega kolega Charlesa Michela je letos imela na mizi tri imena za evropskega komisarja. Poleg Didierja Reyndersa sta za ta položaj kandidirala še nekdanji minister za gospodarstvo, krščanski demokrat Kris Peeters, in nekdanja ministrica za pravosodje, socialistka Laurette Onkelinx. Belgijska vlada, ki opravlja tekoče posle, je bila med zadnjimi, ki je Ursuli von der Leyen poslala ime kandidata za evropskega komisarja.

Za nekatere nagrada, za druge priložnost, da se jih znebijo

Kandidati, ki jih države članice predlagajo za evropske komisarje, odražajo njihove želje za resorje, ki jih želijo dobiti, marsikateri dobi imenovanje za zasluge v domači politiki, nekaterih se na domačem političnem odru hočejo znebiti. Najbolj tipičen politik, ki so ga poslali v Bruselj zato, ker so se ga doma hoteli znebiti, je Günther Oettinger. Preden je pred desetimi leti postal evropski komisar za energijo, je bil predsednik vlade nemške zvezne dežele Baden-Württemberg. Znebiti se ga je hotela nemška kanclerka Angela Merkel, čeprav je član njene krščanskodemokratske stranke CDU.
Prav tako Nemec Günter Verheugen pa je leta 2004 postal evropski komisar za industrijo predvsem kot politik, ki je bil pripravljen podreti vse ovire, da bi uveljavil interese nemške industrije, zlasti proizvajalcev avtomobilov, ki so se takrat z vsemi sredstvi borili proti zaostritvi evropskih predpisov glede izpustov iz avtomobilov. Verheugen izkušenj s področja industrije pred imenovanjem za evropskega komisarja za ta resor ni imel.

Alenka Bratušek ni edina, ki ji je spodletelo

Nekdanja predsednica slovenske vlade Alenka Bratušek je primer kandidatke, ki je na zaslišanju v Evropskem parlamentu padla zgolj zato, ker so doma vladne politične stranke imele vsaka svojega kandidata. Tako je Slovenija leta 2014 izgubila priložnost, da bi dobila podpredsednico Evropske komisije, ki bi v odhajajoči Junckerjevi ekipi imela precej večjo politično težo, kot jo je imela na političnem parketu povsem brez izkušenj in tudi neznana Violeta Bulc kot evropska komisarka za promet. Nič ne pomaga, če ima kandidat močno podporo predsednika Evropske komisije, če ga domača politika ne podpira.
Finci so leta 2014 ravnali veliko bolj zrelo kot Slovenci in dobili podpredsednika v Junckerjevi Evropski komisiji. Jyrki Katainen je s položaja predsednika finske vlade odstopil približno en mesec pred evropskimi volitvami in nova vlada ga je lahko predlagala za komisarja. Finska je tako dobila položaj podpredsednika kot gospodarski resor, ki si ga je želela. Katainen je pristojen za delovna mesta, rast, naložbe in konkurenčnost.
Alenka Bratušek sicer ni edina kandidatka za članico Evropske komisije, ki jo je po zaslišanju zavrnil Evropski parlament. Leta 2004 je Italija morala predlagati novega kandidata, ker parlamentarni odbor za pravosodje ni podprl Rocca Buttiglioneja za evropskega komisarja za pravosodje in varnost, ker je dejal, da je homoseksualnost po njegovem mnenju greh, ženske pa bi poslal v kuhinjo kot gospodinje. Odborniki so predsedniku Evropske komisije Joseju Manuelu Barrosu takrat tudi sporočili, da Buttiglione tudi za nobeden drug resor v njegovi Evropski komisiji ni primeren kandidat. To je bilo prvič, da je Evropski parlament zavrnil katerega od kandidatov za evropskega komisarja. Kljub kritikam, da je preveč tesno povezana z velikimi podjetji, pa je Nizozemki Neelie Kroes vendarle uspelo postati evropska komisarka za konkurenco, ki je eden najprestižnejših resorjev. Še več, ostala je kar dva mandata. V drugem je bila pristojna za digitalizacijo. Leta 2010, ko je Barroso v drugo sestavljal ekipo komisarjev, je svojo kandidatko morala zamenjati bolgarska vlada. Zunanja ministrica Rumiana Jeleva takrat ni dobila podpore Evropskega parlamenta zaradi očitkov, da je zamolčala solastništvo v podjetju, nekateri bolgarski poslanci so ji še očitali, da je njen soprog povezan z mafijo.

Poljaki so prvi zamenjali kandidata

Med kandidati za komisarje, ki jih je letos dobila na mizo Ursula von der Leyen, je ta sanjska služba prvemu spolzela iz rok Poljaku Krzysztofu Szczerskemu, ki je glavni svetovalec predsednika države Andrzeja Dude. Vlada v Varšavi je ocenila, da je za Poljsko pomembneje dobiti resor za kmetijstvo, ki ji ga ponuja bodoča predsednica Evropske komisije, zato je kot novo ime nemudoma poslala v Bruselj pravnika Janusza Wojciechowskega, ki prihaja s podeželja in je bil v preteklosti nekaj časa na čelu stranke poljskih kmetov. Kot evropski poslanec iz vrst poljske vladajoče stranke Zakon in pravičnost je bil po poročanju STA podpredsednik odbora za kmetijstvo v Evropskem parlamentu. Kmetijstvo je med resorji, za katere je v proračunu EU na voljo največ denarja. Poljska je sicer v mandatu od leta 2004 do 2009 s komisarko za regionalni razvoj Danuto Hübner že imela z denarjem bogat resor. V odhajajoči Junckerjevi Evropski komisiji ima Poljska z Elzbieto Bienkowsko resor za notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja podjetja.
Portugalska vlada, ki je, potem ko je von der Leynova države pozvala, naj predlagajo moškega in žensko, predlagala nekdanjega infrastrukturnega ministra Pedra Marquesa in nekdanjo evropsko poslanko Eliso Ferreira, se je v tem tednu odločila za slednjo. Najbrž tudi zato, da bi pomagala Ursuli von der Leyen v ekipi zagotoviti polovico žensk. Poznavalci v Bruslju ocenjujejo, da ima za zdaj največ možnosti, da ji Evropski parlament prižge rdečo luč, Francozinja Sylvie Goulard; proti njej še vedno poteka preiskava, ker naj bi bila kot evropska poslanka uporabljala evropska sredstva za plačevanje sodelavcev svoje nekdanje stranke v Franciji. Zaradi teh očitkov je leta 2017 samo po enem mesecu že odstopila kot ministrica za obrambo. Od leta 2004 je Evropski parlament zavrnil vsaj enega od kandidatov za komisarja. Analitiki ocenjujejo, da bo tako tudi letos. Tudi Ursula von der Leyen po navedbah njenih sodelavcev ne namerava vsem kandidatom, katerih imena je dobila na mizo, prižgati zelene luči.
O Janezu Lenarčiču, dosedanjem stalnem predstavniku Slovenije pri EU, v Bruslju za zdaj izpostavljajo le, da je nestrankarski kandidat, ima bogate diplomatske izkušnje pa da si Slovenija želi, da bi mu bodoča predsednica Evropske komisije dodelila bodisi resor za širitev bodisi za regionalno politiko, energijo ali trgovino. Sam Lenarčič je po poročanju STA med resorji, ki so po njegovem mnenju zanimivi tudi za Slovenijo, že večkrat omenil okolje, digitalizacijo, raziskave, regionalno politiko, širitev in zunanjo trgovino.

Problem Ursule von der Leyen je tesna večina

Poleg interesov držav članic bo Ursula von der Leyen pri delitvi resorjev morala upoštevati tudi interese političnih skupin, da ji bo Evropski parlament ekipo potrdil. Ta posameznega kandidata ne more zavrniti, zavrne lahko le celotno komisijo. Tega orožja do zdaj ni uporabil, saj so sporni kandidati prej odstopili ali so jim predsedniki Evropske komisije zamenjali resorje. Ursula von der Leyen ima v primerjavi s svojimi predhodniki pri sestavljanju ekipe težje delo, ker največji politični stranki, Evropska ljudska stranka (EPP) in socialisti, v Evropskem parlamentu nimata več večine. Sama je bila julija potrjena kot nova predsednica Evropske komisije le z desetimi glasovi večine.
Na splošno velja, da ista oseba ne more dva mandata zapored v Evropski komisiji voditi istega resorja. Bodoča predsednica komisije bo morala tudi upoštevati dogovor voditeljev, da bo vsaj en kandidat iz novih članic iz Vzhodne in Srednje Evrope dobil močan resor kot obliž na rano, ker so te države julija ostale praznih rok pri delitvi najvišjih položajev v evropskih institucijah. Socialisti in liberalci so si v teh pogajanjih zagotovili, da bosta njihova kandidata prvi podpredsednik v odhajajoči Junckerjevi Evropski komisiji, Nizozemec Frans Timmermans, in evropska komisarka za konkurenco, Danka Margrethe Vestager, dobila podpredsedniški mesti tudi v prihajajoči Evropski komisiji.
Težave ima Ursula von der Leyen tudi pri izpolnjevanju obljube, da bo med člani njene ekipe vsaj polovica žensk, čeprav je državam, ki bodo predlagale ženske, kot nagrado obljubila "pomembne" resorje. Preden bo nova Evropska komisija sestavljena, bo na različnih ravneh nedvomno sklenjenih še kar nekaj kravjih kupčij.