Zapravljena konjunktura: Akviziterske akcije namesto konkretne gospodarske politike

Ohranimo rast. Pod tem sloganom je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) maja 2018 pripravila nabor predlogov za gospodarski program nove vlade. Predlogi so sledili letu 2017, ko je Slovenija po štirih letih nadpovprečne gospodarske rasti, razdolžitve gospodarstva, sanacije bank in uravnoteženja državnega proračuna, kar je vzpostavilo zdravo osnovo za gospodarsko dohitevanje najbolj razvitih držav, z rastjo bruto domačega proizvoda pri petih odstotkih končno presegla nivo blaginje, ki ga je nazadnje dosegla leta 2008. Cilja sta jasna: do leta 2025 doseči 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega in 50 milijard evrov izvoza. Skoraj dve leti po začetku pandemije covida-19, nekako ob polčasu na poti od zastavljenih ciljev, se zdi, da jih bo težko doseči. Pa razlogi za to pravzaprav sploh niso v pandemiji, pač pa jih lahko najdemo kar pri sebi doma, na nacionalni ravni.

Spomnimo ... slovensko gospodarstvo je od leta 2015 naredilo preboj, ki se je odražal v visoki gospodarski rasti, zmanjšanju brezposelnosti in proračunskem premiku iz deficita v presežek. Kot so tedaj zapisali v GZS, je to omogočilo svež in neobremenjen pogled na potrebe Slovenije, njenih prebivalcev in gospodarstva. Tedaj je veljalo prepričanje, da je ugodne razmere, ki jih je ustvaril gospodarski uspeh, treba izkoristiti za spremembe, ki bodo dolgoročno ohranjale visoko raven življenja v Sloveniji in vsaj delno nevtralizirale neugodno demografsko sliko.

"Novi poslovni in družbeni modeli, ki temeljijo na vse večji socialni koheziji gospodarstva in zaposlenih, okolju prijaznih tehnologijah ter usmerjenosti v digitalno prihodnost, uspevajo v okoljih, ki izkazujejo visoko razumevanje do potreb različnih deležnikov in sposobnost hitrega prilagajanja novim trendom. Odzivnost podjetij in države postaja čedalje pomembnejša konkurenčna prednost v mednarodnem prostoru, kar postavlja izziv tudi za Slovenijo. Trenuten gospodarski naboj nam daje priložnost, da si zastavimo konkretne, smele cilje do leta 2025 in naprej: dvig dodane vrednosti na 60.000 evrov na zaposlenega in rast izvoza na 50 milijard evrov. Z izvozom krepimo slovenski BDP in proračun, z rastjo dodane vrednosti pa ustvarjamo pogoje za ustvarjanje zahtevnejših izdelkov in storitev, za večja gospodarska vlaganja in tudi za višje plače," so tedaj zapisali v GZS.

Ocene o gospodarski rasti za leto 2021 so se za Slovenijo v zadnjih treh mesecih pretežno povečevale, za leto 2022 pa so se rahlo znižale. "Decembrske ocene gospodarske rasti za Slovenijo za leto 2021 so se po Consensus Economics kljub šibki rasti v tretjem četrtletju okrepile; s 6,0 odstotka v novembru na 6,3 odstotka, kar je tudi naša osrednja ocena," pojasnjuje glavni analitik GZS Bojan Ivanc in spomni, da je urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) v zadnji aktualni številki Ekonomskega ogledala ocenil, da bo gospodarska rast v letu 2021 verjetno za pol do ene odstotne točke višja od jesenske ocene GZS, torej bo med 6,6 in 7,1 odstotka. "Na drugi strani se je nekoliko znižala povprečna ocena rasti BDP za leto 2022, in sicer s 3,9 na 3,8 odstotka. Naša ocena znaša plus 4,4 odstotka, decembrska ocena OECD pa je plus 5,4 odstotka," pravi sogovornik.

Več vlaganj v stroje in digitalizacijo

Ko gre za produktivnost dela, se je ta, morda v nasprotju s pričakovanji, že v letu 2020 nekoliko - za en odstotek - dvignila. "V letu 2021 naj bi po naših ocenah porasla za pet odstotkov," pravi Bojan Ivanc in dodaja, da gre za produktivnost dela v gospodarskih družbah, torej v zasebnem sektorju. V tem kazalniku so upoštevani tudi tisti zaposleni, ki so bili na čakanju ali so delali po skrajšanem delovnem času, ker se uradno šteje, da so opravili delovne ure skladno s svojim pogodbenim časom, ne glede na morebitno odsotnost. "Zato bi bila prilagojena rast produktivnosti še višja," dodaja Ivanc in ob tem poudarja, da pa bo cilj 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega do leta 2025 vendarle težje doseči. "V prihodnjih štirih letih pričakujem povprečno štiriodstotno letno rast produktivnosti. S tem bi do leta 2024 prišli do 55 tisoč evrov," pravi. In dodaja: "Po sedaj dostopnih podatkih ocenjujem, da bi za leto 2025 postavljeni cilj verjetno težko dosegli in bomo verjetno od pet do sedem odstotkov pod njim. Ker primanjkuje zaposlenih, bodo podjetja morala več vlagati v stroje in digitalizacijo, kot je to bilo prej predvideno, to bi moralo še dodatno pospešiti produktivnost dela."

Bojan Ivanc pojasnjuje, da na produktivnost dela v zasebnem sektorju primarno vpliva moč izvoznega in tudi domačega povpraševanja. "Pri tem pa je pomembno tudi gibanje bruto marže, ki je razlika med prodajno ceno izdelka oziroma storitve in stroški blaga, materiala in storitev. Če podjetja višje stroške prenesejo v prodajne cene z zamikom, to vpliva na krčenje bruto marže in tako na počasnejšo rast produktivnosti dela. Na drugi strani je tudi cilj 60.000 evrov določen nominalno, kar pomeni, da hitrejša rast cen pomeni tudi hitrejše doseganje cilja," pravi sogovornik in dodaja, da pomanjkanje zaposlenih v osnovi pozitivno vpliva na dvig produktivnosti. Podjetja morajo v večji meri vlagati v avtomatizacijo in digitalizacijo poslovanja, kar pomeni doseganje višje dodane vrednosti ob istem številu zaposlenih.

Da zastavljeni načrt rasti dodane vrednosti na zaposlenega ni realen, pravi tudi podjetnik Dušan Olaj, ustanovitelj, direktor in lastnik podjetja Duol, razlogov za to pa nikakor ne pripisuje zgolj pandemiji, ampak, kot pravi, predvsem popolni odsotnosti konkretne gospodarske politike. "Sedem izgubljenih konjunkturnih let," je njegova ocena gospodarske politike, "ki to ni bila in ni. Bolj vandrovanje kot politika. Nekaj akviziterskih akcij privabljanja tujih investicij z bogato donacijo države in brez konkretnega uspeha, nekaj poskusov preoblikovanja državnih holdingov brez uspeha, deljenje proračunskega denarja za programe, katerih uspeha ne meri nihče, in tistim, ki tak denar znajo dobiti, ne pa tistim, ki ga potrebujejo. In predvsem povsem spregledano bistvo, kako ustvarjati dodano vrednost. Z deljenjem proračunskih sredstev zanesljivo ne." Kot izkušeni podjetnik, ki je v koronskem letu uspel povečati tako prihodke kot čisti poslovni izid, lahko Olaj pokaže s prstom na to, kar bo po njegovem mnenju onemogočalo rast začrtane dodane vrednosti. Dušan Olaj poudarja, da je gospodarstvo temelj blaginje države. "Država je in bo toliko bogata, kot je in bo bogato njeno gospodarstvo. Vse prevečkrat politika z neodgovornim trošenjem denarja na to pozablja. Če gospodarstvo ustvarja dodano vrednost, jo politika izničuje. Mogoče bi bil čas, da uvedemo davek na odvzeto vrednost - za državo in njeno politično potrošnjo denarja," je kritičen.

Največji izzivi za doseganje ciljne produktivnosti so zdaj povezani z visoko ceno surovin in energentov, stroški novih tehnologij in zamudami v verigah vrednosti, sta prepričana oba sogovornika. Bojan Ivanc ob tem ocenjuje, da vsaj za leto 2022 ne kaže, "da bi bilo pomanjkanje povpraševanja izziv, še manj pogoji financiranja, ki so ugodni". Investicije iz evropskega načrta za okrevanje in odpornost bodo po njegovem mnenju zmerno prispevale k rasti produktivnosti dela v zasebnem sektorju, saj je dodeljeni znesek spodbud prenizek za občuten preboj.

"Treba bo obvladovati tveganja"

Dušan Olaj predvsem prekinjene oziroma motene distribucijske verige in skokovito rast cen energentov vidi kot največji izziv in to bo po njegovem mnenju "krepko poseglo v EBITDA krvno sliko vsakega podjetja. Tu bo treba zelo obvladovati tveganja." Opozarja pa tudi, da 30 odstotkov aktivnega prebivalstva deluje v dejavnostih z izrazito nizko dodano vrednostjo. "Usmeriti je treba pomoč in sredstva za posodabljanje tehnologij v te industrije, kjer je dodana vrednost nižja od 20.000 evrov na zaposlenega. Tu bomo najprej in najhitreje začeli loviti višjo dodano vrednost v primerjavi s sosedi," je konkreten sogovornik. Opominja še na poudarjanje pomena aplikativne znanosti, kjer je treba "z razvojnimi spodbudami povečati razvoj in raziskave ter posledično število patentov in inovacij. In še in še ..."

Bojan Ivanc ocenjuje, da je za doseganje višje produktivnosti dela pomembna predvsem rast industrijskih sektorjev z višjo dodano vrednostjo kot tudi storitvenih sektorjev z visokim deležem intelektualnega dela. "Tudi spremembe v nekaterih klasičnih storitvenih sektorjih bodo pozitivno vplivale na produktivnost dela. Primer je spletna trgovina napram klasični," pravi in omenja, da bi tudi morebitne nove greenfield investicije lahko pozitivno vplivale na rast produktivnosti, če bi uspeli pritegniti nove investicije v segmentih, kjer evropske multinacionalke iščejo regionalne partnerje. "Tu imamo v mislih predvsem investicije v rangu med 10 in 100 milijoni evrov," pojasnjuje. Vendar opozarja: "Za večje investicije Slovenija praviloma nima ustreznih kadrovskih in drugih kapacitet zaradi svoje majhnosti." Je pa prepričan, da je zastavljeni cilj 50 milijard evrov izvoza do leta 2025 povsem dosegljiv cilj, saj bo slovenski izvoz že v letu 2021 verjetno dosegel 41 milijard evrov.

Dušan Olaj predvsem turbulenco napovedi gospodarskih gibanj vidi kot resno oviro. "Statistika je čudna veda … na podlagi podatkov za nazaj napoveduje prihodnost. In če ni točna, jo pač popravi. Podjetja poslujemo mimo teh podatkov, za nas je pomembno, da vsak trenutek obvladujemo vsa možna tveganja. Težava, ki jo imamo v teh covid časih, je ta, da operiramo z neznanimi neznankami," še pravi.