ZDA po Trumpu: Nevarno pogorišče predsednika rdeče Amerike

Štiri leta sejma ničevosti so se končala na skoraj pričakovan način, Donald Trump je pobegnil iz Washingtona, ne da bi segel v roko novemu predsedniku ZDA. Voditelj, ki se je rad odeval v presežnike – prvi, najboljši, največji –, je trdil, da "še noben predsednik nikoli ni naredil, kar sam naredil jaz ... noben predsednik ni prišel niti blizu." Vdor njegovih privržencev v kongres je potrdil njegove besede. Še preden se je Trump po tekočih stopnicah spustil v ameriško politiko, je imel sloves nekajkrat bankrotiranega dediča nepremičninskega bogastva, z izjemnim talentom za samohvalo in blefiranje, s katerima se je vedno izvlekel iz težav in na novo definiral svojo blagovno znamko. Njegov zaščitni znak sta bila brezsramno laganje in zbujanje pozornosti za vsako ceno. Skupaj s pozlačeno bleščavostjo, ob kateri je zardeval tudi kič, je krepil podobo premožnega plejboja. Postal je človeški primer označbe "prevelik, da bi propadel", na dolgovih zgrajen nepremičninski imperij je slonel na tržni privlačnosti družinskega imena, s katerim je v to hišo iz kart privlekel nove vlagatelje. Mediji so odkrili, da je magnet za ceneno zabavo "resničnostne" televizije, pri čemer je bila resnična samo plitvost njegovega značaja, vse ostalo pa spretna produkcija, s katero so med milijoni Američanov ustvarili vtis uspešnega in prebrisanega poslovneža.

Nato se je lotil največjega marketinškega podviga, predsedniške kandidature, s katero je nameraval okrepiti že nekoliko obrabljeno televizijsko slavo, saj je šov Vajenec izgubljal gledanost. Tudi sam ni dvomil, da bo poražen, toda za to je vedno lahko okrivil skorumpirano ameriško politiko, washingtonsko močvirje in goljufivo politično mašinerijo Hillary Clinton. Že njegov prvi nastop je presegel meje spodobnosti, kršil nenapisana pravila politike, napadel cele sloje ameriške družbe, zdel se je tako samouničujoča predstavitev, da se njegovi tekmeci znotraj republikanske stranke nekaj časa sploh niso zmenili zanj, ampak so napadali drug drugega in držali pesti, da bodo na koncu ostali sami v boju proti njem, prepričani, da ga bodo odpravili z levo roko. Podobno je razmišljala tudi Clintonova. Toda potem je zmagal.

Pobegli duhovi iz košare

Vsi smo prepozno spoznali, da je navidezni milijarder zapeljal resnične reveže, jezen, ponižan, utrujen beli delavski razred, ki je po selitvi industrije iz ZDA izbiral med nezaposlenostjo ali zanič službami ter se vse bolj utapljal v odvisnosti. Od poceni zabave na televiziji, poceni pijače, od tablet in heroina. Niso imeli kaj izgubiti, če so stavili na newyorškega mogotca, ki je na glas govoril, o čemer so sami na tiho razmišljali. Morda so resnično upali, da bo prekinil začarani krog praznih političnih obljub, ki se nikoli niso zares uresničile. Morda samo želeli pokazati sredinec Washingtonu, nadenj poslati rušilno kroglo, ki bo pretresla vase zagledano politično vrhuško, ujeto v nenehno kampanjo za položaje in v ustrežljivost do premožnih donatorjev in vplivnih lobistov. Prvi temnopolti predsednik Barack Obama je med svojo prvo kampanjo preroško dejal, da so ljudje iz majhnih podeželskih mest, ki so že četrt stoletja brez služb, "poslušali obljube Billa Clintona, potem Georga Busha mlajšega, kako bosta oživela njihove skupnosti", a se ni nič zares spremenilo. "Zato ni presenetljivo, da postanejo zagrenjeni, se oklenejo pušk ali Biblije ali mržnje do drugačnih od njih ali protipriseljenskega razpoloženja ali nasprotovanja mednarodni trgovini kot razlag za svoje razočaranje." Toda premalo se je spremenilo tudi med njegovimi osmimi leti, povprečen volivec pa se ni poglabljal v analize zakaj, pač pa se je še bolj oklenil preprostih razlag. Še posebej, če jih je utrjevalo načrtno razpihovanje njihovih strahov.

Hillary Clinton je pred dobrimi štirimi leti dejala, da je treba razumeti ljudi in čutiti z njimi, ker so prepričani, da jih je vlada pustila na cedilu, da jih je gospodarsko okrevanje po veliki finančni krizi še enkrat več obšlo, da nikogar ne skrbi za njihova življenja in njihovo prihodnost. In ki si obupno želijo spremembe, pri tem pa ni važno, od kod ta prihaja. Toda javnost si je zapomnila samo del pred tem, o polovici Trumpovih volivcev kot "košari bednikov", v kateri so "rasisti, seksisti, homofobi, ksenofibi, islamofobi". Preroško je bilo tudi njeno opozorilo, da se bo njihov glas povzdignil v vrh ameriške politike. Trump nikoli ni zmogel takšnih premislekov, njegovo zapeljevanje je temeljilo na magnetizmu množice, zabavljaštvu, strašenju in šokiranju.

Američani niso živeli v iluziji, da so v Belo hiši izvolili spodobnega človeka. Celo konservativni komentator Ben Shapiro je jedko pripomnil, da je "zelo težko odobravati značaj Donalda Trumpa, niti to ni primerno". Beli evangelijski kristjani, ki so si zatiskali nos nad moralno razkrojenostjo predsednika, so bili pripravljeni pozabiti tudi na svoja verska načela. "Njegovo vedenje mi včasih ni všeč, a tudi jaz nisem brez napak, zato ga ne bom sodila po tem ...," je jeseni 2018 v hribih Zahodne Virginije dejala Sandi Blankenship, globoko verna, spodobna in vljudna republikanka. Nista je odvrnili niti njegovo zakonolomstvo in tri poroke. "Ni mi všeč ... toda vidim poslovneža, ki pove stvari tako, kot jih vidi, ne pa politika."

Včasih so neprijetno podobo prekrili z zanikanjem. "Ne verjamem obtožbam, da je rasist, da se neprimerno vede do žensk, da žali ljudi. Vse to so laži. In njegovi tviti so mi všeč," je pred dobrim letom na njegovem shodu v Pensilvaniji razmišljala najstnica Gianna. "Način, kako se loteva stvari, včasih se vprašam, ali je čisto pri sebi. Toda, fant, za vse ima svojo metodo in pri tem je res dober. Tako kot vsi ljudje ima dobre in slabe dni," je lani februarja na Trumpovem zborovanju v New Hampshireu dejal Mike, eden od treh bradatih in nekoliko robatih, a prijaznih možakarjev s podeželja, ki so v mesto prišli pozdravit svojega junaka. Njegov prijatelj Brad si ni mogel zamisliti, kaj bi Trump lahko storil, da bi se odvrnili od njega, "morda nekaj res zmešanega".

Najslabši predsednik

Vprašanje je, ali je za Brada vdor v kongres dovolj zmešan vrhunec ere Donalda Trumpa. Ali pa je bil morda v prvih vrstah horde, ki je hotela preprečiti uradno potrditev rezultatov volitev. Mnogi na ameriški levici so jih označili za teroriste, toda velika večina drhali v Washingtonu je bila le prežeta z nenehnim ponavljanjem, da je Trump žrtev zarote medijev, globoke države in politikov levice. K temu so primešali skrajno trapasto zgodbo o kabali pedofilskih satanistov, ki imajo v rokah državo in ves svet, Trump pa je izbrani odrešitelj, ki bo v velikem viharju pometel z njimi. Do konca jih je razvnelo sistematično širjenje obtožb, da so volitve skrbno načrtovana prevara gromozanskih razsežnosti, s katero so izbranca konservativne Amerike kljub rekordnim 74 milijonom glasov spodrinili z oblasti.

"Trumpovi podporniki so vedeli, da je avtoritaren, nacionalist, skoraj neameriški, a jim je kljub temu všeč, saj je razmajal polomljen politični proces in premagal kandidate politične vrhuške, ki so prej vedno prezrli njihove interese," je ob vzponu Newyorčana zapisal pravnik Michael Cooper. Politolog z univerze New Yorka George Shulman zavezništvo med Trumpom in desnico vidi kot vezano trgovino. "Ni jim bilo važno, kaj počne, dokler je izpolnjeval, kar jim je obljubil. Evangelijski kristjani so dobili konservativne sodnike, najbolj premožni svoje znižanje davkov. Beli nacionalisti so prepričani, da je sistem tako ali tako izkrivljen, zato jim je bilo všeč njegovo kršenje pravil," pravi Shulman. Po štirih letih, ko je predsednik ustvarjal vzporedno resničnost, "alternativna dejstva", kot je že v prvem tednu njegovega predsedovanja dejala ena od njegovih omogočevalk na desnici, se jih je velik del spremenil v prepričane trumpiste. Pogovori z njimi v zadnjih dneh kažejo, da sta se jeza in paranoja le še poglobili, prepričanja o ukradenih volitvah in teorije zarote pa bodo živeli še naprej, ne le v skrajnih skupinah, pač pa tudi med mnogimi Američani.

Tako bodo ugotovitve tistih zgodovinarjev, ki Trumpa že uvrščajo na samo dno ameriških predsednikov, nemudoma zavrgli kot le še eno od vrste laži o njem. Toda če upoštevamo merilo samega Ronalda Reagana, ikone desnice, ki je leta 1980 znamenito vprašal volivce "Ali vam je bolje, kot vam je bilo pred štirimi leti?", je odgovor težko v prid Trumpa. "Ne predstavljam si, da je kdorkoli v Ameriki, pa naj bo republikanec ali demokrat, podpornik Trumpa ali njegov nasprotnik, zadovoljen z razmerami v državi po zadnjih štirih letih. Sumim, da se bo v zgodovino zapisal kot najslabši predsednik države," meni zgodovinar Ron Chernow, avtor biografij o treh predsednikih, Georgeu Washingtonu, Ulyssesu Grantu in Alexandru Hamiltonu. "Večino ljudi predsedovanje spremeni, občutijo veličanstvo in težo položaja, kar povzdigne njihovo vedenje. Trump je primer, ko je med predsedovanjem postajal vse manjši, še bolj bojevit, še bolj enostrankarski. Resnično je vladal le kot predsednik rdečih držav Amerike," ga vidi Chernow. Podobno trdi tudi zgodovinar Tim Naftali, ki je nekaj let vodil predsedniško knjižnico Richarda Nixona, "lasti si lahko samo en naslov: najslabši predsednik, kar jih je Amerika kdajkoli imela". Pri tem ga umešča pod Franklina Piercea in Jamesa Buchanana, ki sta s podporo lastništvu sužnjev pripravila temelje za ameriško državljansko vojno. Ali pa Andrewa Johnsona, še enega belega rasista v Beli hiši, ki je po koncu vojne poskrbel, da so temnopolti Američani ostali ujeti v ameriški apartheid. Tudi pod Warrena Hardinga, nekoliko manj strupenega, zato pa tako potopljenega v razsežne korupcijske škandale svoje vlade, da so ga mediji ozmerjali za "popolnega in groznega topoglavca". Ali pa Busha mlajšega, ki je v odgovor na teroristični napad 11. septembra razmajal ameriške državljanske svoboščine, odobril mučenje ujetnikov in sprožil vojni, ki sta zahtevali okoli pol milijona mrtvih ter destabilizirali in radikalizirali Bližnji vzhod.

Trumpovo predsedovanje ima številne vzporednice z Richardom Nixonom, ki se je z odstopom rešil prve odstavitve predsednika v zgodovini. A je po besedah Naftalija Trump presegel oba moderna primera slabega vodenja države. Strinja se, da bi že njegov brezsrčen in nesposoben pristop k politiki priseljevanja, izraba davčne politike za kaznovanje zveznih držav, ki niso volile zanj, preusmerjanje državnih sredstev v družinska podjetja, nagonski in samouničujoč pristop k trgovinski politiki ter groba nadutost do tradicionalnih zaveznikov bili dovolj za slabo oceno predsedovanja. Kar ga potisne na dno, je bilo postavljanje svojih političnih potreb pred varnostne interese države, kar je počel s skoraj nerazumno uslužnostjo do avtoritarnih voditeljev in razgradil tradicionalne temelje ameriške zunanje politike. Kriv je za izjemno zdravstveno krizo in že več kot 400.000 mrtvih sredi pandemije, saj ni poskrbel za učinkovit odziv zvezne države, hkrati je zavestno lagal, kako resne so razmere in kako nujni ukrepi, čeprav je vedel, da gre za smrtonosen virus. Predsedniško prisego je prekršil tudi z odkritim spogledovanjem z rasizmom in gibanji za belo nadvlado, vrhunec pa so bile laži o volilnih prevarah in nepriznavanje poraza. Namesto tega je sprožil upor trumpistov, ki jih je sam napotil nad kongres. Že tako hudo rasno in politično razdeljenost države je iz žarenja razpihnil v požar.

Nesposobnost, nevednost in lenoba

Joanne Freeman, profesorica zgodovine in ameriških študij na Univerzi Yale, pravi, da je razkril krhkost (ameriške) demokracije. "Američani so dolgo svojo demokracijo videli kot nezlomljivo, imuno na grožnje, ki trpinčijo demokracije drugod po svetu. Vera v ameriško izjemnost je nekatere od nas oslepila na dolgotrajne in zelo resnične razpoke v naših političnih temeljih. Trump je užival v njih ... to je grda zapuščina, a zaslužena," ugotavlja še ena zgodovinarka. Zasejal je dvom v osnovna demokratična načela, kot so poštene volitve, vladavina prava in svobodni mediji. Pri čemer je slednje nujen prvi korak. Ko z nenehnim ponavljanjem o "lažnivih medijih" odpraviš zaupanje vanje, je pes čuvaj demokracije le še brezzobo ščene. Potem je razgradnja sistema precej lažje delo.

Jedro trumpizma ima mnoge fašistične težnje, obseden strah pred nacionalnim ponižanjem, pred krivicami do nacije, pred njenim zatonom, hkrati je prepreden s kultom moči, potrebo po naravnem voditelju, ki presega družbene omejitve vladarjev in skozi katerega se bo uresničila zgodovinska usojenost veličine nacije. Toda kot pravi politolog Corey Robin, je Trumpovo nagnjenje k fašizmu bolj nastop kot resna grožnja, saj ni bil sposoben ugrabiti moči države. Njegova enciklopedija je bil televizijski daljinec, ni bral službenih poročil, nima daru za organizacijo, ne zna uporabiti ne vojske ne državnega aparata, nima osnovnega znanja o zgodovini ali znanosti, kaj šele vladanju. "Njegovo razumevanje mednarodnih dogodkov, zgodovine sveta, zgodovine ZDA je resnično omejeno. Resnično težko se je pogovarjati z nekom, ki niti ne razume, zakaj se o nečem pogovarjamo," je bil te dni iskren njegov prvi zunanji minister Rex Tillerson. ZDA je pred popolnim zdrsom v trumpizem rešila nesposobnost, nevednost in lenoba Trumpa. Ob koncu se lahko vse bolj strinjamo, da je bil 45. predsednik natanko to, kar so mu njegovi kritiki očitali od začetka predsedovanja.

Konservativni komentatorji, ki so se odmaknili od blaznosti o ukradenih volitvah, sedaj kot Daniel Henninger iz Wall Street Journala ponavljajo, da bi v dobro države morali čim prej pozabiti na Trumpovo predsedovanje in se zazreti v prihodnost. Toda Trump ni vzrok, pač pa posledica. "Trump je logičen zaključek tega, kar je republikanska stranka postala v zadnjih petdesetih letih, plod semen rasizma, samoprevar in jeze, ki so postale njeno jedro. Trump ni odmik od republikanske stranke, ampak republikanska stranka v prečiščeni obliki," trdi Stuart Stevens, dolgoletni uspešni politični strateg na ameriški desnici, ki je ob vzponu Trumpa doživel razsvetljenje in ga prelil v poleti objavljeno knjigo Vse je bila laž: Kako je republikanska stranka postala Donald Trump. Trump je morda zdrsnil v razpoke zgodovine, toda za njim ostaja stranka, ki ga je ustvarila, slaba polovica države, ki je še vedno zavita v kokon njegovih laži. In veliko bolj spretni politiki, ki so pripravljeni znova razpihati njegovo pogorišče.