Zimski čas je še od naših niti ne tako davnih prednikov zahteval skrbne priprave. Nihče ni zakonsko zaukazal česa podobnega, kot je danes menjava letnih pnevmatik z zimskimi, a je bilo vendarle popolnoma jasno in razumsko, da se je na zimo treba pripraviti. Zanimiva je pripoved iz Drežnice pod Krnom o tem, kako samoumevno je bilo, da se je družina vsako leto konec septembra oskrbela z najnujnejšim, česar pač ni pridelala doma, kajti že v drugi polovici oktobra je lahko sneg tudi za štiri do pet mesecev pretrgal vse komunikacije s Kobaridom. Ko pa ga je zapadlo čez okna, s temperaturo tam okoli minus dvajset stopinj, je bilo razumljivo, da so postali nemogoči celo pogrebi. Če je v tem času recimo umrla babica, so vedeli, da bo pogreb takrat, ko se bo dalo skopati jamo, pokojnica pa bo dotlej počivala na podstrešju, praviloma v krsti, ki si jo je dala pri vaškem mizarju po svoji meri pripraviti, ko je nekako začutila, da prihaja tisti čas … Temu dodajmo še dolge večere brez elektrike, ki bi dajala luč, in dobimo podobo sveta, kot so ga doživljali rodovi – vse do tistih, ki so se v bolj odmaknjenih hribovskih in gorskih okoljih rojevali do druge polovice petdesetih let minulega stoletja.
Zlovešči zapis v spomin
Za zimo 1928/29 sprva ni kazalo, da bi se utegnila zlovešče zapisati v spomin. Drobno znamenje pa je le bilo. Iz Svečine so poročali, da je že v noči na 18. oktober 1928 huda slana posmodila vse vinograde razen tistih po vrhovih slemen. Čeprav so še želeli počakati s trgatvijo, je bilo treba začeti. Vegetacija je bila prekinjena in za tisto leto končana, ne glede na to, da je bil preostanek jeseni sončen in topel.
Natančnejše vremenske podatke pa so zbrali na meteorološki postaji, ki je tedaj delovala na posestvu Vinarske in sadjarske šole pod mariborsko Kalvarijo. Podatki iz novembra 1928 govorijo o lepi jeseni. Povprečna mesečna temperatura je 7,2 stopinje Celzija, najvišja celo 24, le 27. novembra se spusti na minus 1,2 stopinje. Ves december se povprečna mesečna temperatura drži tik pod lediščem, minus 0,2 stopinje, najvišja sicer 9. decembra doseže 9,8 stopnje, najnižja pa pet dni pred božičem pade na minus 11,4 stopinje. Povprečna temperatura januarja 1929 je minus 5,8 stopinje Celzija, najtopleje je na novega leta dan, minus 4,2 stopinje, najhladneje pa 12. januarja, ko se živo srebro pod Kalvarijo spusti na minus 22,4 stopinje Celzija.
Februarja 1929 se je ohladilo na minus 27,2 stopinje Celzija
Na planem občutno hladneje
Ta zima je bila v Mariboru bogata tudi s snegom, vendar šele januarja, ko ga je zapadlo 52 centimetrov, februarja 57 centimetrov in marca nekaj manj kot pet centimetrov. Opazovalec vremena je ob tem zapisal, da so bile vse navedene vrednosti izmerjene v vremenski hišici, in dodal, da je bilo na planem še občutno hladneje. Škoda v vinogradih in sadovnjakih je bila po pozebi katastrofalna. Strokovnjaki so vinogradnikom svetovali, naj počakajo z rezjo do takrat, ko bodo začele trte odganjati, in naj pozabijo na siceršnja pravila tega početja. Zadnje trte so bile v tisti sezoni na mariborski Kalvariji obrezane 23. maja 1929. O hudi pozebi so poročali tudi iz Radgone, Ljutomera, Limbuša, z Bizeljskega. Najhuje je bila prizadeta sorta šipon, pri kateri je pozeblo do 60 odstotkov očesc, pri drugih sortah pa do 40 odstotkov. Poleg šipona so bile najbolj prizadete sorte še rumeni muškat, sauvignon, traminec in portugalka. Slovenski gospodar piše, kako z mariborske Kalvarije še v juniju z visoko naloženimi vozovi tovorijo pozeblo in odmrlo trsje. V kasnejših zapisih zasledimo tudi, da so ne glede na sorto najbolj pozeble trte, ki jih je kot v primeru Svečine sredi oktobra posmodila zgodnja jesenska slana. Njihov fiziološki razvoj je bil prisilno ustavljen, les ni mogel primerno dozoreti in posledice mraza so bile zaradi tega še hujše – v takih primerih so trte praviloma odmirale še prihodnji dve vegetaciji.
Huda zima je pustila posledice tudi v mestu
Razstreljevanje ledu
Katastrofalne posledice so bile tudi drugod. Vojska Kraljevine SHS je po Muri in Dravi razstreljevala led, kljub temu pa je ledena gmota 14. marca podrla leseni most v čez Muro v Radgoni. V Kvarnerju je zmrznilo morje, prav tako na otokih, Split je bil okovan v led. Za nekaj dni je tudi popolnoma zastal železniški promet po državi. Pomladna odjuga je razkrila katastrofalno pozebo. Oljko, ki so jo v Slovenskem primorju (tedaj pod italijansko zasedbo) na večjih površinah gojili vse od obale do Črnega Kala, je zima 1928/29 potisnila na sam rob obale in šele sredi osemdesetih let minulega stoletja se je ponovno vrnila na stara rastišča. Pozeba v navezi z družbenimi razmerami po vzponu in nasilju fašizma je povzročila množičen eksodus Primorcev, že sredi leta 1929 je sledil val ekonomskih migrantov preko Atlantika, največ v Argentino, medtem ko so Dalmatinci v večjem številu odhajali v Avstralijo, nekateri pa tudi na Novo Zelandijo, kjer so se prav oni in njihovi potomci vpisali med pionirje danes slovečega novozelandskega vinogradništva in vinarstva.
Ekstremi pred nami
Brez dvoma je, da smo v obdobju klimatskih sprememb, pa tudi informacijskih avtocest do sleherne še tako zakotne vremenske nevšečnosti v najbolj skritih kotičkih sveta. Skozi ohranjene zapise, ki govorijo, čeprav okorno in v duhu tedanjega razumevanja pojavov, da so ekstreme, kot jih doživljamo mi, doživljali tudi pred nami … In enega teh, ko se je z zadnjim februarskim dnem živo srebro v Mariboru povzpelo do 24 stopinj Celzija, smo doživeli tudi letos.
Davkarija in zima vedno prideta po svoje. Prva se vedno prej ali slej oglasi s priporočenim dopisom, pa tudi druga za to sezono še zdaleč ni izstavila vseh računov …
