Zločini nad migranti: Sredstva, zahteve in usposabljanja za mučenje in smrti

Ta vloga predstavlja tožilstvu dokaze o vpletenosti Evropske unije in predstavnikov ter uradnikov njenih članic v hudodelstva zoper človečnost, ki so bila izvršena kot del premišljenih in načrtovanih politik, s katerimi se želijo zaustaviti prihodi migrantov iz Afrike po osrednji sredozemski poti od leta 2014 do danes," je zapisano na začetku spisa z več kot 200 stranmi. Odvetnik Juan Branco (intervju z njim objavljamo posebej) je namreč skupaj z drugimi junija vložil vlogo za začetek preiskave pred Mednarodnim kazenskim sodiščem zaradi hudodelstev zoper človečnost, za katera so po njihovem prepričanju odgovorni tudi politični voditelji EU. Opisane so politične odločitve EU, ki so prispevale in prispevajo k hudodelstvom. Odgovornost zanje, trdijo avtorji, nosijo tudi evropski politiki, uradniki in izvrševalci ukrepov, ki so pripomogli k smrtim ljudi v Sredozemlju. Ocene organizacij Združenih narodov govorijo, da je od leta 2014 do danes v Sredozemlju utonilo vsaj 18.952 ljudi. Okoli 700 naj bi bilo otrok. Poleg njih je več kot 32.000 oseb, za katerimi se je izgubila vsaka sled na poti čez morje.
Pravni akti EU zahtevajo, da se v Libijo vrača ljudi, ki poskušajo doseči severno obalo Sredozemlja. V Libiji se situacija za migrante in migrantke ter prebivalce v zadnjih letih le slabša. Tožilka Mednarodnega kazenskega sodišča Fatou Bensouda vodi preiskavo o mednarodnih hudodelstvih, storjenih tam že od leta 2011. Izdala je naloge za aretacijo treh oseb, ki ostajajo zaradi nesodelovanja držav s sodiščem na prostosti. Leta 2017 je v predstavitvi članicam Varnostnega sveta OZN opozorila, da je na tisoče migrantov, tudi žensk in otrok, zaprtih v taboriščih po Libiji v pogostokrat nečloveških razmerah. "Zločini, vključno z usmrtitvami, posilstvi in mučenji naj bi bili nekaj običajnega," je opisala ugotovitve in dodala, da je "Libija postala tržišče za trgovanje z ljudmi". Novembra lani je dejala, da so v preiskovanje hudih in razširjenih zločinov nad migranti v Libiji vključili tudi "nove modele sodelovanja" z zainteresiranimi državami in organizacijami, saj redno prejemajo dokaze o hudodelstvih. "Izvršeni zločini obsegajo usmrtitve, spolno nasilje, mučenje in zasužnjevanje," je pojasnila. In da "učinkovit odziv na te resne zločine ne vključuje le odzivov v Libiji, ampak morajo biti soočene s pravico tudi kriminalne mreže, ki omogočajo taka ravnanja, a delujejo onkraj Libije". V Libiji naj bi bilo okoli 350 tisoč notranjih beguncev oziroma razseljenih oseb, ki so bile zaradi nasilja in zločinov prisiljene zapustiti svoje domove. Maja letos je Fatou Bensouda potrdila, da zbrani dokazi kažejo na "izvršena hudodelstva, ki vključujejo mučenje, nezakonito zapiranje, posilstva in zasužnjevanje migrantov na celotni poti tako v uradnih kot neuradnih taboriščih", ter da dokazi kažejo, da so za tihotapljenje in trgovanje z ljudmi odgovorni tako posamezniki kot milice in državni akterji.

Odrivanje zgodovine in geografije

Jeseni leta 2017 je posebna poročevalka OZN Agnes Callamard v poročilu o protipravnih smrtih beguncev in migrantk opozorila, da so nesprejemljive politike, ki temeljijo na odvračanju in militarizaciji in ki posredno ali neposredno privoljujejo v to, da so smrti migrantov lahko učinkovit način nadziranja prihodov. Priporočila je, da Mednarodno kazensko sodišče začne predhodno preiskavo v hudodelstva zoper begunce in migrante. S podobnim pozivom o nujnosti pregona odgovornih politikov se ji je marca lani pridružil posebni poročevalec OZN o mučenjih in drugih nečloveških in ponižujočih ravnanjih ter kaznih Nils Melzer. Izrecno je opozoril na nespoštovanje načela nevračanja (non-refoulement) kot tudi na prakse držav, ki prispevajo k hudodelstvom. Še isti mesec so Violeta Moreno-Lax, Itamar Mann in Omer Shatz zapisali, da bi bilo napačno, če bi za hudodelstva nad migranti v Libiji krivili le libijske akterje. Zločini se lahko izvršijo tako z dejanji kot z opustitvami: "prakse 'dogovornega zadrževanja' in 'brezkontaktnega nadzora' lahko prepoznamo kot enake aktivnim zlorabam, če so končne posledice enake", so zapisali. Celosten pravni odziv na hudodelstva bi bila preiskava o sodelovanju in dogovorih med evropskimi in libijskimi akterji, saj bi ta pokazala "sistemsko naravo in načrtovano zasnovo" situacije. Prav tako bi se s tem po njihovem mnenju pokazala "industrijska narava tihotapljenja in trgovanja z ljudmi". Te kaznive prakse, opozarjajo, so predvsem posledica sistema, ki migrante drži v začaranem krogu, obenem pa se politike nadzora, smrtonosna tveganja in posledično odvisnost od "sprovajalcev", če želijo ljudje pobegniti iz nevzdržne situacije, večajo.
​Sodelovanje članic EU z Libijo, predvsem Italije, poteka na področju migracijskih politik že od leta 2003, institucije EU so intenzivnejše sodelovanje začele leto kasneje. V poročilu o obisku v Libiji, ki ga je želela EU in na katerem so sodelovali uradniki Frontexa leta 2007, niso niti enkrat omenjene človekove pravice. Tri leta kasneje je EU libijskim enotam namenila 20 milijonov evrov za krepitev njihove policije, leto kasneje so ZDA in Nato napadli Libijo ter odstavili libijskega predsednika Moamerja Gadafija. Frontex danes s podatki, ki jih dobiva z osmih, tudi brezpilotnih letal, ki letajo nad Sredozemljem, oskrbuje libijsko obalno stražo, ki jo pošilja, kamor je treba, da prepreči prebeg ljudi iz Libije. Kljub temu da je del Sredozemskega morja med Libijo in Italijo najbolj smrtonosno morje na svetu, EU tam nima niti ene ladje, saj bi bile te ladje po mednarodnem pravu dolžne ob brodolomih iz morja rešiti utapljajoče se ljudi in jih prepeljati na najbližjo varno obalo. Tako misijo reševanja je Italija ob podpori članic EU izvajala v letih 2013 in 2014 po katastrofi, ko je pred Lampeduso utonilo več kot 360 ljudi. Misiji Mare Nostrum so sledile misije EU, ki pa so vse manj osredotočene na reševanje in v vse večji meri temeljijo na nadzoru ter preprečevanju prihodov ljudi v Evropo.
Julija so agencije OZN pozvale EU, naj zagotovi izpustitev in varno preselitev iz libijskih taborišč vseh migrantk in beguncev, ki naj bi jih bilo okoli 6000. Selitve so se dejansko začele že spomladi - najprej so ljudi pošiljali v Niger, kjer so EU in njene članice prisotne že leta, prejšnji teden pa so ljudi začeli seliti še v Ruando, dokumenti EU iz leta 2017 omenjajo kot možno destinacijo tudi Burkino Faso. Prvotne informacije, da preselitve v celoti financira EU, so bile umaknjene, a ne izrecno zanikane. Institucije EU so lani sicer opozorile na skrb vzbujajoče stanje v Ruandi, ko gre za spoštovanje temeljnih človekovih pravic. V Nigru, ki ga EU opisuje za enega svojih glavnih partnerjev, je situacija še bolj negotova: veča se število beguncev in notranje razseljenih ljudi zaradi napadov milic, predvsem v obmejnih regijah, raste pa tudi možnost lakote. Evropska unija naj bi Nigru med letoma 2014 in 2020 namenila okoli 1,5 milijarde evrov.

Delovanje zunaj prava

Položaj Frontexa, katerega sredstva so v zadnjih letih skokovito rasla, se bo v naslednjih letih še krepil. Agencija naj bi pridobila tudi 10 tisoč lastnih policistov za varovanje zunanjih meja EU. Policisti, ki zdaj sodelujejo v misijah Frontexa, so zaposleni in pod jurisdikcijo nacionalnih držav. Zato Frontex trdi, da ni odgovoren za morebitne kršitve človekovih pravic. "To se včasih napačno interpretira, da Frontex zanika, da bi prišlo do kršitev človekovih pravic," pojasni Melanie Fink, postdoktorska raziskovalka na univerzi v Leidnu, v telefonskem pogovoru. Lani je izšla njena knjiga Frontex in človekove pravice (Frontex and Human Rights). V njej se ukvarja z odgovornostjo za kršitve človekovih pravic, kar naj bi se dogajalo med misijami Frontexa v okviru sedanjega pravnega sistema EU. Opozori, da je trditev Frontexa, da ne nosi nobene odgovornosti, pravno napačna. "Frontexu pravo EU o temeljnih pravicah nalaga pozitivno obveznost - če ve za kršitve temeljnih pravic in ima možnost, da jih prepreči, mora to narediti," pojasni. In da to ni edina dolžnost: "Ustanovni akti Frontexa pa govorijo o nadzorni dolžnosti - Frontex mora med misijami, ki jih organizira, zagotoviti, da članice spoštujejo temeljne pravice EU." Če Frontex ve za kršitve, mora uporabiti sredstva, ki jih ima na voljo, da kršitve prepreči - ali umakne financiranje ali opozori izvrševalce ravnanj. Težava nastopi, če Frontex teh obveznosti ne izpolni. "Če pogledamo, katera pravna sredstva so na voljo žrtvam kršitev temeljnih pravic, vidimo, da imamo velikanski problem," pojasni pravnica iz Avstrije. Nacionalna sodišča nimajo pristojnosti nad Frontexom, pred Sodiščem EU pa lahko posameznik sproži zgolj tožbo za razveljavitev akta ali odškodninski zahtevek, ki pa po besedah evropske pravnice ni zamišljen za primere kršitev temeljnih človekovih pravic, četudi se ji zdi, da bi ga morali preizkusiti, ali lahko ponudi učinkovito pravno zaščito. Ker EU ni podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah Sveta Evrope, žrtev ne more vložiti tožbe niti na Evropsko sodišče za človekove pravice. "Obstaja manko možnosti, da bi posameznik zahteval odgovornost Frontexa pred sodiščem," opiše. In da gre za situacijo, ki ne zadeva le agencije EU za varovanje mej, ampak tudi drugih EU-institucij. Policisti, ki sodelujejo na misijah Frontexa, so dolžni poročati o primerih kršitev, a Frontex je zanikal, da bi taka poročila obstajala, kot tudi lastno vpletenost v kršitve človekovih pravic. Dolžnost Frontexa, da ne sodeluje na teritorijih držav, kjer obstaja glede na obstoječa poročila nevladnih in mednarodnih organizacij verjetnost, da bo že s sodelovanjem v posamezni državi sodeloval pri kršitvah človekovih pravic, še ni bila jasno vzpostavljena. "Ta predpostavka vedenja, ki vzpostavi odgovornost institucij, izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice," pojasni Melanie Fink. Sodišče je v sodbi Hirsi Jamaa proti Italiji razsodilo, da so poročila mednarodnih organizacij jasno kazala na sistematičnost kršitev človekovih pravic, za katere se je zato lahko domnevalo, da oblasti zanje vedo ali bi morale vedeti ter to upoštevati pri svojih odločitvah. Z neposredno zaposlitvijo 10 tisoč policistov Frontexa, doda Melanie Fink, bo odgovornost Frontexa, da ve za kršitve in jih prepreči, še očitnejša. Vsaj na papirju. "Individualna odgovornost posameznih policistov je pomembna, a pogostokrat zgolj tej ne uspe presoditi o politikah in sistemu, ki kršitve omogočijo ali celo povzročijo. Prednost tega, da zahtevamo odgovornost institucij oblasti, je, da se tako lažje dosežejo institucionalne spremembe v ravnanju oblasti."

Rasizem in ni prostora za revne

Na manko učinkovitih pravnih sredstev v primerih kršitev človekovih pravic v azilnih postopkih na meji, ko je žrtev begunec ali migrantka, je že pred časom opozoril dr. Samo Bardutzky, ki je na ljubljanski pravni fakulteti koordinator projekta Pravna svetovalnica za begunce in tujce ter modula Jeana Monneta Pravo migracij in begunsko pravo v Evropi. "Omogočiti dostop do pravne zaščite in sodnega varstva ljudem, ki so neposredne žrtve kršitev, je velik izziv," se strinja študentska koordinatorica Pravne svetovalnice za begunce in tujce Ana Samobor. "Odločitev iti v tožbo, povedati, kaj se je zgodilo, vztrajati skozi ves postopek ... nič od tega ni lahko," opisuje magistrska študentka. "Žrtve so ljudje, ki so že tako v stiski. Mnogi na poti izgubijo zaupanje v prav vse evropske institucije in ideale, ki naj bi nekaj pomenili. Zato si ni težko predstavljati, da mnogi, ko končno dosežejo Evropo, ne zaupajo več nikomur in ničemur." Pravna klinika, pojasni, je pomembna priložnost za poglobitev in razširitev teoretičnega znanja, hkrati pa tudi za prizemljitev in pridobitev praktičnih izkušenj onkraj golih zakonskih določb. Na seminarjih študentje poslušajo predavatelje iz prakse - od nevladnih organizacij in policije do upravnega sodišča in notranjega ministrstva. "Zajeti želimo vse vidike. Temu sledi praktični del, vsaj 80 ur prakse pri mentorjih," pove Ana Samobor. Doda, da je pomembno, da obstajajo skupine raziskovalcev in študentov, ki opozarjajo na nepravilnosti in kršitve človekovih pravic. "Vsi sodni postopki, ki se sprožijo, so pomemben korak naprej," je prepričana. In da šteje vztrajanje pri prizadevanjih za bolj human sistem, ki bo spoštoval pravice vsakega in vseh. "Sodišča opravljajo svoje delo. Sistem zataji pri politikih in vladi. Čas je, da se preneha izkoriščati migracije za poceni pridobivanje volilnih točk," je prepričana, saj bi razmisleki o migracijah morali temeljiti na zavedanju, da gre za ljudi.