Tina Robnik, naše veleslalomsko orožje: Ko gre brez zavor, lahko gre zelo visoko

Tina Robnik, 29-letna Lučanka, ima pred veleslalomom v Kranjski Gori velik cilj - preseči šesto mesto, osvojeno na lanski Zlati lisici. Težko bo, saj je bil ta njen dosežek najboljši rezultat v karieri. Sama verjame, da je na domači tekmi spet sposobna narediti korak naprej, in pravi: "Domače tekme pogosto prihajajo v delu sezone, ko sem v dobri formi. Zlasti lep spomin na to tekmo hranim iz lanskega leta. Do uspeha kariere so mi takrat resda pomagali tudi domači navijači, kar je vselej dodatna spodbuda. Slavje je prav tako nekaj posebnega, saj takrat poleg sebe razveselim še ljudi ob progi. Letos bo tekma brez navijačev, zato prav takšna, kot je bila zadnja leta, pač ne bo. Še zmeraj pa je to edina tekma na domačih tleh in je zato posebna."

V tej sezoni gara za stopničke

Lahko rečemo celo, da je za slovenske smučarke v tehničnih disciplinah Zlata lisica ena najbolj pomembnih tekem v sezoni? Eden od vrhuncev? "Ne bi rekla, da domači tekmi vnaprej dajem večji pomen, tudi moja pozornost pred tekmami ni večja. Zadnja leta pa prihajam na Lisico primerno pripravljena, samozavestna in motivirana," ugotavlja Tina Robnik, ki si je pred tokratnim kranjskogorskim izzivom zadala visoke cilje. "Zadovoljna bi bila z uvrstitvijo med deset najboljših tekmovalk. Seveda si želim uvrstitve na stopničke. Tam še nisem bila in za to garam v tej sezoni," je dejala Robnikova, ko smo jo ujeli na treningu v avstrijskem Hinterreitu.

V Avstriji v teh koronačasih za smučarje kar dobro skrbijo. Slovenska ekipa ima za treninge posebno progo, ki jo domačini redno zalivajo z vodo in tako pripravijo teren, podoben tistim na tekmah za svetovni pokal. "Do Lisice so nam ostali samo še zadnji treningi in zanje imamo tukaj, v bližini Bischofshofna, odlične pogoje. V teh časih izbiramo manjša smučišča, kot je tudi Obdach pri Gradcu. Tudi tam smo ločeni od rekreativnih smučarjev. Takšna središča so namenjena lokalnim smučarjem, zdaj smo se jim priključili tekmovalci. To so neke vrste poligoni za avstrijske tekmovalce, ki jih obiskujejo ekipe iz celega sveta," razlaga Robnikova.

​Če bi lahko izbirala ...

Seveda težave s pripravo proge pod Pohorjem niso šle mimo naše tekmovalke. Če bi lahko sama izbirala, katero progo bi izbrala - pohorsko nad Snežnim stadionom ali podkorensko strmino, kjer ji je lani uspel vrhunski rezultat? "Na to težko odgovorim. Maribor mi je kar domač, v prejšnjih letih smo tam veliko trenirali. No, zadnja leta zaradi konstantnega pomanjkanja snega teh treningov ni bilo veliko. Veliko več smo smučali v Kranjski Gori in zdi se, da ta teren res zelo dobro poznam, da ga imam v malem prstu. Če upoštevam še konkurenco, potem imamo Slovenke v Podkorenu zaradi domačega terena večjo prednost. Na obeh smučiščih pa se počutim dobro, zato bi težko izbrala."

Koliko je domači teren za smučarke na tako visokem nivoju, kot je svetovni pokal, sploh prednost? "Prednost je predvsem, ko je teren res zahteven, strm. In tista dekleta, ki Podkorena še niso velikokrat presmučala, imajo običajno na posameznih delih težave. Veliko je prelomnic. V Mariboru teren ni tako zahteven, zato Slovenke tudi nimamo prav velike prednosti."

Robnikova pri 29 letih pozna vsa prizorišča svetovnega pokala do podrobnosti. "Ja, to drži. Težko bi našli kak teren, kjer še nisem smučala," pritrdi dekle, ki si zaradi izkušenj postavlja tudi vse višje cilje. "Pred leti sem bila res hitreje zadovoljna z rezultati, zdaj si želim predvsem napredka. Je pa tudi res, da sem vmes že naredila kak korak naprej in sem se že videla zelo visoko, a se mi je potem vse hitro podrlo. Padec forme ... in hitro si spet v povprečju."

Čakajoč na več priložnosti

Letošnja sezona za Lučanko še ni bila posebno uspešna, 16. mesto v Chamonixu je največ, kar je zmogla. "Prav veliko priložnosti za dokazovanje še tudi ni bilo, izpeljali so le tri veleslalomske tekme. V Semmeringu, kjer je finale na koncu odpadel zaradi vetra, sem se že dobro počutila. Na tisto tekmo sem prišla dobro pripravljena. Upam, da se bo to pokazalo na naslednjih tekmah. Za zdaj seveda z rezultati še nisem zadovoljna."

Robnikova trenutno tekmuje samo v veleslalomih, torej ima na leto le okoli deset tekem. Je še možnost, da bi veleslalomu dodala vsaj eno disciplino? Katera ji je najbliže? "Najbliže mi je superveleslalom, če bi lahko izbirala. A potem bi morala v tej disciplini tudi več trenirati. Poleti je bilo nekaj časa za super G, a med sezono smo na terenih, ki so primerni predvsem za treninge tehničnih disciplin. Če bi bil superveleslalom bolj povezan z veleslalomom, če bi kakšno tekmo odpeljali na smučišču, kjer organizirajo veleslalome, bi mi bilo lažje. Zdaj kombinirajo hitri disciplini, torej smuk in superveleslalom, ter tehnični, slalom in veleslalom. Nekaj punc je dobrih v superveleslalomih in potem smukov ne vozijo. A meni je ta vlak odpeljal med rehabilitacijo po hudi poškodbi hrbtenice, ki sem jo staknila v superveleslalomu. Takrat, na začetku kariere, sem bila najboljša v smuku in superveleslalomu, resda še na nivoju evropskega pokala. Slalom pa mi ni bil nikoli posebno blizu. Poškodba je pustila posledice in danes niti tehnično nisem na dovolj visokem nivoju, da bi lahko tekmovala v hitrih disciplinah in hkrati še v veleslalomu. Tako je dozorela odločitev, da se osredotočim na veleslalom. Nekaj časa sem se mu trudila priključiti še slalom, a sem prišla do točke, ko sem spoznala, da mi tam ne bo uspelo ujeti priključka najboljšim. Zelo rada pa na treningu odpeljem tudi kak superveleslalom in med pripravami na Zlato lisico je bilo teh treningov kar nekaj," pove Robnikova.

Tudi v manjši družbi je lepo

Tina je trenutno dobrega zdravja, a že pred časom se je morala sprijazniti z dejstvom, da so številne poškodbe pustile posledice, in bolečine so njene spremljevalke vselej, ko so obremenitve velike. "Trenutno se dobro počutim. Večjih bolečin nimam in zato lahko dobro treniram. Občasno pa se mi dogaja, recimo v Courchevelu, da na progi podzavestno potegnem zavoro. Takrat sicer nisem bila v posebno dobri formi, nisem si povsem zaupala. Potem so bile na progi tudi težke razmere, slaba vidljivost in slabo pripravljena podlaga ..., vse to je pripeljalo do tega, da sem bila preveč pozorna na vse stvari in sem nehote preveč razmišljala ter na progi nisem bila hitra."

Ali tekmovalka to, da se po progi ne pelje na vso moč, občuti? Se zaveda, da ima vključeno "ročno zavoro", ali to dojame šele, ko je že vse za njo in je tudi prepozno karkoli spremeniti? "Med vožnjo se tega ne zavedam. Potrebna je analiza. A se že toliko poznam, da prepoznam svoje podzavestne reakcije, občutke. Ko pogledam posnetek, mi zelo hitro postane jasno. Na progi pa se vse dogaja tako hitro, da ne pride v zavest."

In kakšen je recept za sprostitev takih zavor? "Občasno se z zavoro vozim tudi na treningih in takrat moram misli usmeriti v izvedbo zavojev. Opozarjam se na tiste elemente, ki jih moram narediti za dobro vožnjo, in si dopovedujem, da je to tudi največ, kar lahko naredim za svojo varnost. Ko ne grem na polno, ko reagiram obrambno, takrat se s tem še najbolj ogrožam. Dopovedujem si, da je pravilna izvedba zavojev tudi najbolj varna."

Robnikova je letos ostala v ekipi sama z Ano Bucik. Meta Hrovat in Neja Dvornik, ki sta tudi reprezentantki, trenirata v okviru svojih ekip. Kako se Tini in Ani to obnese? "Nekaj zadnjih treningov sva imeli skupaj z Meto, a ona ima zdaj svoje trenerje in to ni enako kot lani, ko smo bile v isti ekipi. Z Ano sva se od nekdaj dobro razumeli, tičali skupaj, in to se ni spremenilo vse do danes. Nič nama ne manjka, družbo nama dela tudi fizioterapevtka Ana Mali in tako velike družbe niti ne pogrešam. Pri mojih letih tudi ni več posebno pomembno, da je okoli mene vedno veliko deklet. V mlajših letih bi pa družbo verjetno pogrešala," razloži Robnikova.