(VAŠ GLAS) Mariborska izštevanka: Lisica bo, ne bo, bo ...

Ko se ujamem v razmišljanje, kaj je bilo v športu čisto mariborskega in kaj je še ostalo, se spomnim - Riminija. Neki Anglež je imel tam lokal, ki je z umirjeno sceno kljuboval okoliškemu razvratu. Oranžen v lase in rdeč v obraz, angleška koža se jadranskega sonca pač ne navadi, niti ko že nekaj časa živi pod njim, me je vprašal, od kod sem. Maribor, Slovenija, sem odvrnil, ne da bi pričakoval poseben odziv. Tip se še ni mogel zadreti Maribor, šampijon, naša prva liga je bila še premlada, Festival Lent je bil komaj kaj starejši, trte še nismo imeli v Guinnessovi knjigi. "Aha, Maribor!" se je zasmejal, "Golden Fox!" Dovolj tumasto sem pogledal, da je začel razlagati, da je pač čudo. Anglež, ki smuča. In da z ženo ne bosta pozabila smučanja na robu mesta, ki ima Golden Fox.

V času brez googla je bil totalen ponos, da glas o Mariboru, o Zlati lisici, nese tako daleč. Lisica nas je delala velike. Z vsem, kar sodi zraven. Drenjanje na šestki. Osuplo opazovanje fint veteranov zastonjkarjev, kako pretrgani bankovec v režo stlačiš tako, da sta na videz dva in se z avtobusom pelješ za pol cene, potem pa pobiralcu kart pred ciljno areno prisegaš, da si že bil znotraj, da se samo vračaš in da te notri čaka objokani otrok. V šotoru je bila taka veselica, da bi stavil, da polovice čagatorjev nikoli ne bo ven, kaj šele, da bi kdo od njih videl drugi tek, ja, takrat smo mu še rekli tek, ne vožnja. Bila so zlata leta smučanja po Mateji in pred Tino, ko se je Katja s številko 66, s superveleslalomsko zmago v Avstriji še nam, bolj nogometnim tipom, zdela tako imenitna kot par let prej ono, ko je v mesto prišel Darko Pančev in Mariboru ni dal gola. Vardar je v pokalu maršala Tita izgubil z 0:3, obupani Dare je poskušal še z neko podajo s peto, da se je vsulo "Ooo, ki si se te tega naučo!" in me je bilo, takrat še nevajenega stare tribune Ljudskega vrta, hkrati sram in se mi je malo že fajn zdelo.

Odtlej je marsikatera mariborska tradicija šla v franže. Ena pa se ni spremenila nikoli. Vsakoletna izštevanka s pogledom na hrib na robu mesta: Lisica bo, ne bo, bo ... Saj veste, če je Lent, dežuje, če je Lisica, je odjuga. Vštric s tem je šel mit o Pohorcu, ki ne le, da premaga naravo, na povodec jo da in jo malo pelje naokoli. Kajti z vremenom je od nekdaj taka drama, da dobiš napačen občutek, da je to poanta našega smučarskega praznika.

Ko sem neko jutro, še v temi, poročal o finišu priprave proge, je znanec prismučal dol tako bled, da je moral rukniti dva borovničevca, preden je šepetaje izdavil: "Mislim, da smo ponoči zajebali ..." Mariborska trma se mi je, ko sem opazoval obupane obraze pohorskih garačev, prvič zazdela kontraproduktivna. Ker je zaradi nje mesto zmago nad naravo pričakovalo vsakič. In zato so danes mnogim, ko je boj izgubljen, krivi drugi, FIS, Avstrijci, se že kdo najde. V strahu za Lisico sva enkrat z Dannyjem, saj poznate Danijela Šmida - Dannyja, vrgla karte. "Določeni ljudje bodo skušali storiti vse, da Zlato lisico speljejo drugam," je šlogal še on. Da štirica ni dobra številka, sem si še zapomnil od tistega. Ni vrag, da je bila potem 44. Lisica in je v pripravi proge Gorazd Bedrač končal na berglah, Andrej Rečnik pa si je ramo ven vrgel. Jeza lokalpatriotov se okrepi ob zasukih, kakršen je bil letošnji januarski. Se spomnite? Kontrolor je zaradi premalo snega Lisico premaknil v Kranjsko Goro, teden pozneje, na dan tekme, pa je bila na Snežnem stadionu zimska idila. Krivica, dajte nam tekmo nazaj! Mariborčani smo taki, najraje šimfamo svoje, ampak če nas zafrkava kdo drug, je ... lom. Stare fotografije, glej, po kakšnem so včasih skijali in je šlo, pri tem ne pomagajo. Pravila FIS so pač vse strožja, pustimo zdaj to, ali gredo v pravo smer.

Tri leta bodo, odkar je bila Lisica nazadnje doma. Od enajstih selitev jih je pet bilo v zadnjem desetletju. Zato tokrat posebno našpičeni čakamo snežno kontrolo. Čez devet dni pride. Ampak ... Ne, 58. izvedbi tekmovanja ne kaže najbolje. Ta petek se temperatura v mestu iz nočnih minusov menda zasuče v lep plus, vmes naj bi še deževalo. In tako naj bi bilo ravno do kontrole. Kaj ti bodo Marprom in 40 topov, če ni vsaj -3 za streljanje. Saj so Gorenjci super ljudje, ampak Lisica je - Maribor. Bo to ostala? Premik od slovitega cilja na vsega 340 metrih nadmorske višine gor po bregu bi že preboleli, toda ... Berem raziskave: Reto Knutti, švicarski mag klimatskih napovedi, Danny z znanstveno podlago, pravi, da je z nižje ležečimi smučišči konec, da ne bo šlo več ne s trmo ne s topovi. Okej, ni vse tako črno: študija iz devetdesetih je še Kitzbühel obsodila, da bo smuk izgubil do leta - 2015. Že sedmo leto kljubuje in še kakšno leto bo. Zato pustimo dolgoročne strahove, gremo počasi: če kdaj, potem letos zaupajmo mitu o nepremagljivem Pohorcu. Tretja Lisica zapored v Kranjski Gori, to bi preboleče udarilo po mariborski duši.