V Tokiu veliko časa preživimo na cesti, na poti med prizorišči, in da ta čas ne bi šel v nič, običajno tipkamo, poslušamo izjave, brskamo za rezultati, povezavami med tekmovališči in podobno. No, to je praksa na avtobusih, v taksijih, vsak je dobil 14 vavčerjev, ki jih uporabiš, ko ti teče voda v grlo ali ko imaš res grozne povezave, se to ne da. Vsaj jaz ne morem, še v vsakem mi je bilo slabo. Res so komfortni, eni bolj tradicionalno okrašeni v čipkah, drugi moderno z usnjenimi sedeži in silno elektroniko, nastaviš si naklon naslonjala, položaj nog in podobno. A za dirkanje, kot to počnejo japonski šoferji, ta vozila pač niso. Ampak namesto da bi godrnjal, tisti čas pač izkoristim za pogled skozi okno, in je čisto okej. Ker tudi pogovor s taksistom, ki govori le v maternem jeziku, težko navežeš.
Saj imaš kaj videti. Tokio je mesto pisanih stolpnic, parkov, demonstracija japonske inovativnosti in iznajdljivosti na področju arhitekture in gradbeništva. Pri tem so mojstri, to jim je treba priznati. Če se ta narod dostikrat kot pijanec plota drži nekih pravil, ob katerih mi le zamahnemo z roko in naredimo po svoje, na drugi strani pokaže neskončno domišljijo in kreativnost ter razmišljanje v več dimenzijah, kjer pa pri nas kdaj pogrnemo na celi črti. Promet so si že uredili tako. Ko vidiš nebotičnike raznih oblik in velikosti, ki se eni vijačijo v nebesa ter med njimi prepletanje cest na raznih nivojih, kombinacije križišč v zelo omejenem prostoru, se ti zazdi mariborski predor pod Slovensko ulico projekt za njihove osnovnošolce. Morda bi se morali truditi vložiti energijo v povezavo z Japonci in ne s Kitajci.
Ko se voziš po Tokiu, si polovico poti na tleh, tri četrt pa v zraku. Večmilijonska azijska metropola leži ob morju in je v olimpijskem delu, vsaj tistem, kjer so skoncentrirani olimpijska vas, novinarsko središče in par prizorišč, kot so teniška arena, vodni in urbani športni center ..., prepredena s kanali. Niso to Benetke ali Amsterdam, ni take romantike, bolj je impozantno s tehničnega vidika. Ceste v nadstropjih, nivojih, kar pripelje se ti izza vogala nebotičnika, deluje kot labirinti, neskončni mostovi in razgledi z vrtoglavih višin ... To je paša za oči, čudo, da je težko opisati. In Japonci skrbijo, da to tako tudi ostane. Onidan, ob nesreči na obvoznici, ko se je tovornjak naslonil na ograjo, se prevrnil in je zmaličil lep kos, so za reševalci in policisti že prispeli tudi gradbeniki. In zadevo še isti dan popravili. Ne dvomimo, da so rešili tudi z zavarovalnico in vso drugo papirologijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
