Po izobrazbi je Urška Breznik sinologinja in umetnostna zgodovinarka. Prav študij kitajske kulture, jezika, zgodovine in filozofije je bil tisti, ki ji je odprl oči za širše družbeno zavedanje. Branje Edwarda Saida, palestinsko-ameriškega akademika in političnega aktivista, ter soočenje z evrocentrizmom pa sta jo pretresla in ji dala vedeti, da zahodna družba ni tako urejena, kot se rada predstavlja. Danes deluje v mariborski Pekarni Magdalenske mreže, kjer se tesno prepletatata njeno osebno in poklicno življenje – v nevladnem sektorju, pravi, meja med njima skoraj izgine.
Za druge se aktivno postavlja najmanj osemnajst let, prelomni trenutek pa se je zgodil leta 2012, ko so v Mariboru organizirali razstavo, ki je izraelske naselbine na Zahodnem bregu prikazovala kot simbol napredka in moderne arhitekture, povsem iztrgane iz konteksta okupacije. "Na otvoritvi razstave smo organizirali protest. Nanjo je bil povabljen tudi izraelski veleposlanik. No, in takrat se je rodila ideja, iz katere je nastala kulturna ambasada Palestine." Od takrat naprej ozavešča javnost, v zadnjem času pa so skupaj z nevladnimi organizacijami vložili kazensko ovadbo proti izraelskim politikom in zahtevali tudi pravno odgovornost za genocid.
Pri svojem delovanju se Urška vsakodnevno srečuje z birokratskimi zidovi, ki preprečujejo konkretno pomoč ljudem. Opozarja na razkorak med politično retoriko in dejanskimi upravnimi postopki. Čeprav se slovenski politični vrh javno rad predstavlja kot podpornik Palestincev v njihovih prizadevanjih, se v praksi zatika pri osnovah, kot so vizumi. Izpostavlja primer mladega prostovoljca iz Dženina, ki zaradi okupacije ni mogel na slovenskem veleposlaništvu v Tel Avivu oddati prstnih odtisov. Izrael mu je zato preprečil prihod v Slovenijo, češ da je "varnostna grožnja", slovenska diplomacija pa je ostala pasivna. "Ko se z njimi pogovarjaš, imaš občutek, kot da sploh ne vedo, kaj se dogaja, ali pa da so na strani Izraela. To je prav neverjetno."
Kljub sistemskim oviram solidarno deluje na lokalni ravni. Nevladne organizacije vidi kot "nujno zlo", ki krpa luknje tam, kjer država odpove – od socialnih stisk do integracije. V Mariboru vodi skupine za učenje slovenščine, kjer se srečujejo Palestinci, Iranci, Ukrajinci in domačini. Učijo se jezika, obenem pa tudi spoznavajo in gradijo skupnost. Prepričana je, da solidarnosti ne moreš občutiti, če živiš v zaprtem mehurčku udobja: "Solidarnost zelo težko občutiš, če živiš v zaprtem krogu ljudi, ki so iz istega poklica, istega družbenega razreda ... in ne vidiš, kako ljudje v resnici živijo."
Njena vztrajnost temelji na prepričanju, da nimamo pravice obupati. Navdih črpa iz besed Palestincev, ki kljub grozotam ohranjajo upanje, ter filozofije, da aktivizem ni le orodje za spremembo vlade, temveč ščit, ki varuje pred tem, da sistem spremeni nas. "Palestinke in Palestinci ves čas govorijo, da je izguba upanja privilegij zahoda. Ker oni si tega ne morejo privoščiti, saj bi potem lahko vsak dan preprosto legli in čakali, da nanje pade bomba." Zato verjame v "optimizem volje in pesimizem duha" – v zavedanje, da je situacija težka, a da se je zanjo nujno boriti.
