Sproži se še en alarm za nevarnost zračnega napada. Nihče več ne šteje, kateri zapovrstjo ta dan je. Natalija, ženska srednjih let, si v kuhinji svojega doma na obrobju Harkova, mesta na severovzhodu države, kjer živi z mlajšim sinom, medtem ko se mož že eno leto bori na fronti nekje na jugovzhodu Ukrajine, prižge cigareto.

"Oprostite, ta zvok me dela nervozno. Nikoli ne vem, kaj se bo zgodilo. Ali bo kaj priletelo z ruske strani ali gre za lažni preplah. Ko je raketa nazadnje padla na bližnjo cesto, so nastale razpoke v kuhinji stanovanja.

"Živim v petem nadstropju. Časa, da se umaknemo na varno, imamo le minuto ali dve, zato nima smisla teči v zaklonišče," pove. Na pozno kosilo je povabila tri prijatelje. Sama se znajdem v njihovi družbi po zaslugi kolega, ki nas je povezal.

"Danes bo boršč. Boršč je tipična ukrajinska jed, nikakor ne ruska, kot bi svet morda želeli prepričati Rusi," pove Jurij. Pristavi, da je rdeče barve, "ker je v njem ruska kri". Neslana šala, s katero oriše odnos do sosedov, ki jim že skoraj dve leti in pol pošiljajo uničujoče, smrtonosne izstrelke s 40 kilometrov oddaljenega ruskega teritorija.

"Ne bojim se smrti"

Razmere v mestu so kljub številnim alarmom trenutno stabilne, a Jurij, eden od Natalijinih prijateljev, opozori, da bo lahko zvečer situacija že povsem drugačna. Kako blizu frontni črti so, po cestah 1,5-milijonskega mesta, drugega največjega v državi, spominjajo številne betonske ovire, ki po eni strani upočasnjujejo promet in po drugi omogočajo, da se ob povečani nevarnosti takoj postavijo kontrolne točke. Trenutno jih je le nekaj na vpadnicah v mesto. Del opreme ob cestah so tudi protitankovske ovire, narejene iz železnih križev, tako imenovani češki ježi, ki služijo kot protitankovske ovire. Ob sedmih zvečer življenje na ulicah zamre. Odprte so le še bencinske črpalke. Ljudje se umaknejo v svoje domove, čeprav se policijska ura začne šele ob desetih.

Ulične svetilke so v primerjavi s tistimi v Kijevu v velikem številu opremljene z ukrajinskimi zastavami. Z jumbo plakatov mestna oblast in njeni prebivalci sporočajo sebi v vzpodbudo in sovražniku v opozorilo, da je Harkov nezlomljiv in da ga bodo povezani obranili. Tudi za ceno življenja.

O tem, kako ljubi svoje mesto, mi med ponedeljkovim ogledom nogometne tekme med Ukrajino in Romunijo v lokalu Kefir, ki ga v krasijo navijaški šali Manchester Uniteda in domačega kluba Metalist, pripoveduje Nikita. Mladenič, ki bo čez nekaj mesecev ob dopolnjenem 25. letu izpolnjeval zakonske pogoje za mobilizacijo. Na trebuh si je dal vtetovirati celo letnico nastanka mesta, 1654.

"Če bo treba, bom odšel v vojsko. Ne bojim se smrti," odvrne na vprašanje, ali ga ni strah. "Umreš lahko na vsakem koraku, tudi če nisi v vojni." Ob njem stoji s pivom v roki molčeči moški, ki se vsake toliko le nekoliko nasmehne. Čez čas, ko nas povabi na pijačo in ukrajinsko slanino s kvašenimi kumaricami, se izkaže, da je vojak. Andrej mu je ime. To je tudi vse, kar je pripravljen povedati. Zbrana družba nazdravlja z zdravico "Slava Ukrajini, herojem slava". Andrej se poslovi prvi, saj je dobil le štiri ure izhoda iz vojske. Za ogled tekme.

V dveh različnih svetovih

Kako je vsak dan zreti smrti v oči, dobro ve Aleksander Čamorsov. Prostovoljno je vstopil v vojsko pred desetletjem, ko so Rusi zasedli del Donbasa. Star je bil 52 let. Danes je veteran, ki drugim veteranom, njihovim svojcem in svojcem padlih vojakov pomaga premagovati duševne stiske, ki jih povzroči vojna.

"Želel sem sodelovati pri zaščiti ukrajinske samostojnosti, želel sem se počutiti živega, koristnega," odgovori na vprašanje, kaj ga je kot grafičnega oblikovalca gnalo v boj.

Skoraj dve leti bojevanja so terjala svoj davek. Najprej v fizični obliki. Bil je ranjen, a so ga na hitro oskrbeli kar na fronti. Danes zaradi posledic poškodbe pri hoji uporablja palice. Še hujše so bile posledice na duševnem zdravju. Vrnitev v civilno življenje je bila težavna.

"Leta 2016, ko sem se z vlakom z jugovzhoda pripeljal v Kijev, sem se čudil, kako to, da nihče ne govori o vojni. Spoznal sem, da živimo v dveh različnih svetovih; vojaki in njihovi svojci v enem, medtem ko se drugi ukvarjajo s svojimi življenji in problemi, ki jih to prinaša. Nihče ni govoril o vojni. Zdelo se mi je, kot da sem v znanstvenofantastičnem filmu, ki z mojo realnostjo nima nobene zveze. Veliko težje se mi je bilo vrniti v civilno življenje kot prilagoditi se na življenje v vojaških vrstah, zato je bila moja prva misel, da bi se najraje vrnil k soborcem."

Spoznal je, da zaradi travm potrebuje psihološko pomoč, zato se je vključil v skupinsko terapijo. Ko je videl, da mu ta pomaga, in ko ga je tudi takratni strokovni vodja skupine prosil za pomoč pri delu, se je odločil za študij psihologije. Danes je vodja kriznega centra ene od nevladnih organizacij, kjer preko videopovezave, a tudi v živo nudijo prvo psihološko pomoč tako veteranom kot njihovim svojcem in svojcem padlih vojakov, ki se soočajo z izgubo. "Vojna ima vpliv na vsakega posameznika. Številni veterani imajo enake težave, kot sem jih imel sam, zato nudimo tudi pomoč, ki smo jo poimenovali veteran veteranu. Mnogi se zatečejo v različne odvisnosti. Tudi poskusi samomorov niso redkost," pove Čamorsov. Velika težava je, da številni menijo, da ne potrebujejo psihološke pomoči, saj ta še iz sovjetskih časov nosi stigmo, ki je globoko zakoreninjena v glavah Ukrajincev.

Psihične težave in stres so splošni pojavi

Kako se bo ob koncu vojne Ukrajina spopadla s travmatizirano družbo, katere del so tudi veterani in njihovi svojci, še ni jasno. Tudi Čamorsov na to ne zna odgovoriti. Pravi, da sam pomaga, kolikor lahko, a da je odgovornost tudi na posamezniku, da poišče pomoč.

Mnogi jo najdejo v rehabilitacijskem centru Rochen, nekaj kilometrov iz Harkova. "Trenutno dve tretjini naših pacientov predstavljajo vojaki, ki jih pošljejo iz harkovske vojaške bolnišnice ali neposredno z bojišč zaradi kontuzije, različnih travm in drugih poškodb. Tu ostanejo dva do tri tedne na terapijah, nato se vrnejo na bojišča," pove vodja nevrološkega oddelka Julija Kovriga. In potrdi, da se ob vrnitvi na fronto lahko travma obudi, a da sledijo proceduram. V poveljstvih na posameznih delih bojišč imajo tudi psihologe, ki lahko prepoznajo, kdo potrebuje psihološko pomoč in kdo ne. In ti naj bi ukrepali, ko je to potrebno. "Psihične težave in stres so splošni pojavi, ki jih prinese vojna za vse, ki živijo v takem obsedenem stanju, kot je trenutno v Ukrajini," še doda zdravnica.

Raisi, Galini in Alli se je 16. oziroma 17. maja življenje obrnilo na glavo. Ostale so brez vsega, kar so do takrat poznale in kar so imele. Razen golega življenja. Iz skoraj povsem porušenega Vovčanska, mesteca, ki je le pet kilometrov oddeljeno od ruske meje, so jih evakuirali v Harkov. "V hišo je vstopil moški in dejal, pridite z nami, Rusi so že v centru mesta. Vzeli sva dokumente in šli. Za nič drugega ni bilo časa, saj je mesto gorelo,“ pripoveduje 70-letna Raisa v sobici enega od harkovskih študentskih domov, ki si jo deli s svojo nekdanjo sosedo in znanko iz Vovčasnka. Družbo jim dela Galinin pes Jožek, ki ga zdaj ena, zdaj druga nežno boža. Zdi se, da ga one potrebujejo bolj kot on njih. Umirja jih, ko stres zaradi spominov in položaja, v katerem so se znašle, postane prevelik.

"Ne morem razumeti, zakaj"

Vovčansk in Lipce, kraja ob ukrajinsko-ruski meji, sta zadnje tedne v harkovski regiji najbolj na udaru ruskih enot. Tisti, ki jih evakuirajo ali pridejo sami, so najprej sprejeti v registracijskem centru, postavljenem v eni od osnovnih šol, saj pouk že vse od začetka vojne poteka le preko spleta.

"Od 10. maja je bilo iz tega dela harkovske regije evakuiranih skoraj 14.000 ljudi. Tukaj dobijo hrano, odeje, higienske pripomočke in 10.800 ukrajinskih griven, kar je okoli 250 dolarjev na osebo. Če nimajo kam, jim ponudimo nastanitev v centru. Do zdaj smo nastanili 1125 ljudi. Večinoma gre za stare ljudi, ki nimajo svojcev," pove Ilija Novikov, vodja registracijskega centra, ki bedi tudi nad delovanjem vseh humanitarnih organizacij, ki so prisotne zaradi pomoči.

Vse tri begunke so kljub skromni sobici, ki jo imajo, zadovoljne. "Enkrat na dan dobimo topel obrok, enkrat mesečno pripeljejo humanitarno pomoč, s katero si pripravimo zajtrk in večerjo," pove Alla in izza postelje potegne vrečko, ki jo je začasnim prebivalcem študentskega doma ravno ta dan dostavil karitas.

V njen so moka, makaroni, olje, sladkor, kondenzirano mleko, riž, konzerve mesa in rib. "Dovolj je za cel mesec," so skromne. Včasih dobijo tudi kruh in higienske pripomočke, ko jih potrebujejo. Skupaj z drugimi štirimi sobami v tem delu študentskega doma si delijo kopalnico in kuhinjo,

Solze jih premagajo ob vprašanju, ali kaj pogrešajo. "Dom!" odgovorijo družno: "A tja se ne moremo vrniti, tam ni nič več. Najini hiši sta zrušeni. O prihodnosti ne razmišljamo," odgovorita Raisa in Galina, ki sta vdovi. Alla ne ve, kaj je s stanovanjem, v katerem je živela. Njeni otroci so mesto zapustili nekaj dni pred njo. Sama je do zadnjega upala, da ji ne bo treba oditi. Zdaj je v stiku s svojimi otroki le po telefonu.

Raisa, ki je Rusinja, se spominja življenja v Vovčansku pred vojno: "Ne morem razumeti, zakaj so nam Rusi to naredili, saj smo živeli kot bratje in sestre. Rusi so se poročali z našimi dekleti. Številni iz Belgoroda so študirali v Vovčansku, javni promet med mestoma je deloval odlično. In tudi trgovina na obeh straneh meje je cvetela."

Tudi v času nekajmesečne ruske okupacije mesta leta 2022 ni bilo večjih težav, pravi. Največji izziv je bil živeti brez plina, saj so nas Rusi odklopili iz omrežja. In tako smo morali v 'buržujkah' kuriti na drva in kuhati na plinskih bombah," razlaga Raisa.

Gospe, stare od 65 do 80 let, priznajo, da niso pričakovale majskega bombardiranja mesteca. "Če bi vedela, da bodo napadli, ne bi spomladi posadila krompirja in zelenjave na vrtu.“

Umrl nekaj dni po rojstvu sina

Vojna je kruta in neizprosna. Ne jemlje le domov. Jemlje tudi življenja, kar je brutalno vidno na harkovskem pokopališču številka 18. V nepreglednih linijah se vrstijo grobovi vojakinj in vojakov, nad katerimi plapolajo ukrajinske zastave. Najstarejši grobovi segajo v leto 2017, najbolj sveži so stari le nekaj dni. Jaroslav in Svetlana okoli groba prijatelja Anatolija na komaj uvele rože polagata sveže vrtnice. Ko je pred devetimi dnevi umrl, jih je štel štirideset. Svetlanine oči napolnijo solze, medtem ko Jaroslav pripoveduje: "S svojo četo je bil na točki 0. Ko so se umikali, je kot poveljnik poskrbel, da so se vsi njegovi vojaki varno vkrcali v vozilo. Njega je kot zadnjega zadel dron. Na mestu je izkrvavel.“

Na mirgorodskem pokopališču, v Aleji herojev, je pokopan Denis Kiriljuk, pilot vojaškega letala Suhoj SU-27, ki so ga Rusi sestrelili med bojno operacijo 27. marca lani. "Še zadnji trenutek svojega življenja je imel v mislih svoje rojake. Poskrbel je, da je letalo strmoglavilo zunaj naselja," s tresočim glasom, medtem ko nežno polaga na žametno blazino vse medalje, ki jih je kot odličen pilot prejel v času življenja in tudi posthumno, pove 33-letna Alona. Vdova, ki je prav tako vojakinja. Z Denisom sta se spoznala leta 2011, ko je slednji po končani vojaški akademiji prišel na usposabljanje v mirgorodsko vojaško bazo. Tudi ona je bila takrat že vojakinja strelka in mehanikarica za vojaško opremo. Pred enajstimi leti se jima je rodila hčerka Anastazija, le devetnajst dni pred Denisovo smrtjo pa še sin Timur.

"Denis je bil prisoten pri sinovem rojstvu. Skupaj smo preživeli en teden, nato se je moral vrniti k delovnim obveznostim." Alona se dneva, ko je izvedela, da je mož, takrat star 32 let, umrl za domovino, spomni, kot bi bilo včeraj. Doma je bila sama s sinom, saj je bila hčerka skupaj z njenimi starši v Nemčiji. Na varnem.

"Zgodaj zjutraj me je poklicala žena drugega pilota. Mislila je, da sem že izvedela za Denisovo smrt. Bil je šok. Nisem želela verjeti, da je res, saj se je v preteklosti že zgodilo, da so nekateri preživeli sestrelitev," pripoveduje Alona s solznimi očmi in tresočimi se rokami. Ko je ob deveti uri zjutraj odprla vrata stanovanja in pred sabo zagledala Denisovega poveljnika in nekaj njegovih soborcev, ki sta jih spremljala zdravnik in psiholog, je ugasnilo še zadnje upanje, da je morda le preživel.

Pokopali so ga lahko šele pet mesecev po smrti. Po identifikaciji na podlagi zobne kartoteke in zaključku vseh postopkov. Vdova je zadovoljna z vsestransko pomočjo, ki ji jo nudita vojska in država. Otroka sta deležna tudi pokojnine po umrlem očetu. A nič ne more nadomestiti moža in očeta. Še zlasti težko je za hčerko Anastazijo. "Jokala je več tednov po njegovi smrti," pove Alona. Tudi zato so poiskali pomoč v dobrodelnem skladu Otroci herojev. Ta otrokom, ki so izgubili enega od staršev, do polnoletnosti poleg finančne mudi psihološko podporo.

Sin Timur, ki ima petnajst mesecev, ne bo nikoli spoznal očeta, zato se zdi Aloni pomembno, da bi predsednik Ukrajine Volodimir Zelenski podpisal odlok o razglasitvi Denisa, ki je veljal za enega najboljših pilotov v državi, za heroja Ukrajine, kar je najvišje državno priznanje. "To bi bilo pravično in tudi sin bo s tem vedel, kako velik junak je bil njegov oče," pove vdova.

Šola in čokolade za fronto

Otroke vojna prizadene na različne načine. "Tam, kjer so razbita okna, je bila knjižnica. Malo naprej telovadnica in glasbena učilnica, v kateri smo imeli tudi šolski muzej," kaže z roko 12-letni Daniel na svojo nekdanjo osnovno šolo v harkovskem naselju Saltivka. Malo po začetku vojne, maja 2022, so Rusi nanjo izstrelili raketo S 300, pove Danielov oče Bogdan. Na srečo so napadli v večernih urah, ko ni bilo v zgradbi nikogar.

Zaradi nevarnosti zračnih napadov pouk v regijah v vzhodnem delu države že vse od začetka vojne poteka na daljavo. "Pouk v šolskih prostorih in varstvo v vrtcih nudi le nekaj zasebnih šol in vrtcev, a to se mi zdi skrajno neodgovorno," pove Bogdan, ki se v nasprotju s sinom, ki pogreša predvsem vsakodnevna druženja s sovrstniki, zaveda, da pouk na daljavo ni kvaliteten. To vidi tudi sam kot profesor industrijskega dizajna. Na eni od harkovskih fakultet predava na daljavo. V Užgorodu, kamor se je družina umaknila ob začetku vojne in kamor še vedno potuje enkrat mesečno, predava v predavalnicah.

Bogdan je eden od Natalijinih in Jurijevih prijateljev iz začetka tega članka. Več sto jih tvori mrežo prostovoljcev, ki poskušajo po svojih močeh pomagati vojakom na frontni črti in s tem prispevati h dokončni zmagi. "V glavnem jim dostavljamo različne medicinske pripomočke, sanitetni material. Kdaj pa kdaj dobimo tudi kakšno vozilo zanje. Od donatorjev. Dostavljamo tudi hrano," pove Bogdan.

Julija, podjetnica, ki je najprej pomagala beguncem iz Donbasa, se je pred dvema letoma doma lotila priprave energetskih tablic za vojake. "Nato mi je znanec ponudil to kuhinjo, v kateri zdaj s prostovoljkami, med katerimi so tako dijakinje kot aktivno zaposlene ženske, gospodinje in upokojenke, tedensko naredimo med 500 in 700 energijskih tablic. "Sama rada eksperimentiram v kuhinji in želela sem narediti nekaj, kar ne bo le dlje časa obstojno, temveč tudi okusno."

Temeljne sestavine različnih energijskih tablic so čokolada v prahu, kondenzirano mleko, med in različni oreščki. "Nekaj dobimo od sponzorjev, veliko stvari, kot so orehi in med, nam prinesejo ljudje s podeželja. Glas o našem delu gre od ust do ust."

A kako dolgo še bo med ljudmi tak zagon po pomoči, saj je na vsakem koraku videti utrujenost ljudi, ali kot je dejala vodja oddelka za slovanske jezike na kijevski univerzi Olena Dziuba Pogrebniak: "Postali smo fatalisti! V prvih mesecih vojne smo upali, da se bo hitro končala. Danes nihče ne ve, kdaj in kako se bo končala. Samo upamo, da z našo zmago."

Julija za zdaj med ljudmi ne opaža upada entuziazma. "Vsakič, ko smo napadeni, ljudje pomagajo še z večjim navdušenjem, zato me ni strah." Bogdan je previdnejši v oceni. "Vsak si mora kdaj pa kdaj vzeti nekaj premora od prostovoljnega dela. Tega se zavedamo. Zavedamo se tudi, da se bodo nekateri poslovili, zato je tako pomembno, da dobivamo pomoč iz drugih evropskih držav." 

Vojna je kruta, ne izbira žrtev. Ima nešteto obrazov in številne izzive, a večina ljudi, s katerimi smo se pogovarjali minuli teden v Užgorodu, Kijevu in Harkovu, druži skupna misel, ki jo je povzela Alona, vojakinja, mati dveh otrok in vdova ob koncu najinega pogovora: "Ukrajina in Ukrajinci se ne smemo predati. Ostati moramo močni, da bodo naši otroci imeli priložnost graditi svojo prihodnost v domovini, v lastni državi! To jim dolgujemo, ne nazadnje so za to umrli naši najdražji!"