Kako je biti hči umetnika? Svoja osebna arhiva sta javno predstavili Metka Kavčič in Gabrijela Kolbič

Branka Bezjak
29.09.2024 05:00

V Umetnostni galeriji Maribor nadaljujejo s pogovori potomcev mariborskih kulturnikov. Minulo soboto sta svoj osebni arhiv predstavili hčeri scenografa, slikarja Maksa Kavčiča ter slikarja in kiparja Gabrijela Kolbiča

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Metka Kavčič (desno) in Gabrijela Kolbič sta bili gostji cikla Moj arhiv
Sašo Bizjak

Da bi dopolnili svoj fond umetniških del in arhive ter tako podatke o mariborskem umetniškem prostoru naredili javne, so v Umetniški galeriji Maribor (UGM) zasnovali serijo pogovorov in objav z naslovom Moj arhiv, ki jih usmerja in ureja Breda Kolar Sluga. Prva je za javnost svoj osebni arhiv odprla bibliotekarka in nekdanja ravnateljica Univerzitetne knjižnice Maribor dr. Irena Sapač. Odkrivala je, kako je potekalo življenje v hiši očeta dr. Borisa Kristana v Ulici kneza Koclja 7, v kateri so nekaj let pred drugo svetovno vojno in po njej ustvarjali umetniki in očetovi prijatelji, slikarja Ante Trstenjak in Maks Kavčič ter kipar Gabrijel Kolbič. Delila je vtise o obisku prvih razstav v UGM. Del svojega bogatega arhiva, dokumentacije je podarila UGM.

Ob vsakem srečanju povabijo tudi javnost, obiskovalce, da prinesejo kakšno delo, fotografijo, informacijo, povezano s predstavljenimi osebami, kar bo potem dopolnilo tudi vedenje o delih iz zbirke UGM. "V zasebnih arhivih so dragoceni drobci, s katerimi lahko odlično dopolnjujemo znanje o naši zgodovini, hkrati pa izpostavimo pomembne osebnosti, ki so ustvarjale ali podpirale umetnost. Vsako gradivo je dragoceno, tudi na prvi pogled nepomembno, kakor so fotografije, korespondenca, vstopnice, skice, pisma in plakati," je še ponazorila Breda Kolar Sluga.

Ob vsakem pogovoru predstavijo tudi dela umetnikov.
Sašo Bizjak

Pri seriji Moj arhiv ne gre za običajne pogovore, pač pa gosti pripovedujejo ob fotografijah, dokumentih iz osebnih arhivov. Tokrat sta spomine obudili Metka Kavčič in Gabrijela Kolbič. Maks Kavčič in Gabrijel Kolbič sta bila v svojem času ključna tvorca mestnega utripa in sta na likovnem področju pustila neizbrisen pečat. Povezava med njima se na poseben način še nadaljuje, saj Metka Kavčič, priznana akademska kiparka, ustvarja v nekdanjem Kolbičevem ateljeju na Koroški cesti. "Gabrijeli in njeni mami sem hvaležna, da sem imela takšno srečo, da sem lahko nasledila ta atelje. Tudi to, da sem bila že v mladosti deležna tolikšnega umetniškega kipenja, da sva z očetom ustvarjala skupaj v njegovem ateljeju na Partizanski 13, kjer je nasledil slikarja Ivana Čobala, in da sta starša dvakrat letno prirejala posebna druženja, je vplivalo na mojo pot," je dejala Metka Kavčič.

Obe sta izpostavili še danes aktualno temo - težave umetnikov pri pridobivanju ateljejev. "Kipar ne more ustvarjati v nekem majhnem prostoru. Risar ali slikar morda lahko, pa še ta utegne imeti težave pri velikih formatih," je ponazorila bibliotekarka v UKM Gabrijela Kolbič in povedala, da njen oče nikoli ni ustvarjal doma, zato družina s tem ni bila neposredno povezana. "Je pa nenehno delal. Ko je prišel iz šole, kjer je učil likovni pouk, je pojedel kosilo in se nato odpravil čez mesto do ateljeja na Koroški cesti. In na tej poti je srečeval ljudi, se z njimi rad pogovarjal. Rad je veliko komentiral, pisal zgodbe, ki so bile povezane z realnostjo ali pa tudi ne, odzival se je na dogajanje in to objavljal v Večeru. Njegovo mesto je bil tudi Piran, kjer je prav tako prirejal razstave ter stalno delal s črno baretko na glavi in platnom v rokah. To je njegova tipična podoba. V Prago, ki jo je doživel v njenem zlatem obdobju, pa se po vojni ni več vračal," je še pripovedovala Gabrijela Kolbič.

Mariborska občina išče izdelovalca kopije Gobic, ukradenih iz Mestnega parka

Obema umetnikoma je bila blizu skromnost in na drugi strani dobrodelnost, pravičnost. Nista izhajala iz premožnih družin, sta se pa rada vračala v rodne Slovenske Gorice (Kavčič) in Zgornjo Velko (Kolbič) ter se ju spominjala. Na nove pridobitve, kakršna je bila v tistem času televizija, denimo nista dala veliko. "Oče se je med študijem v Zagrebu preživljal z igranjem v kvartetu in s temi kolegi še potem ohranjal stike," je povedala Metka Kavčič. In še, da je oče zavračal tudi fotoaparate. Kljub temu ima v svojem arhivu dragocene družinske fotografije iz Mestnega parka ter neprecenljiv video posnetek svojega prvega šolskega dne leta 1967, kar so posneli v sodelovanju s slikarjem, karikaturistom in očetovim prijateljem Remigijem Bratožem.

Zanimanja za pogovor je bilo veliko.  
Sašo Bizjak

Gabrijela Kolbič je opozorila tudi na nebrzdano krajo in odstranjevanje umetniških del iz javnega prostora, čemur smo v zadnjih letih priča v Mariboru. "Časi se spreminjajo. Bron je postal vir denarja. Toda nerazumljivo je, da tatovom ne stopijo na prste, slišati je, da gre za organiziran kriminal," je dejala in ponazorila, kako so leta 1977 le tri mesece po kraji Kolbičeve skulpture pri nekdanjem bazenu v Mestnem parku storilce našli in jih obsodili na štiri leta strogega zapora.

V UGM pogovore snemajo, zato bodo dostopni tudi kasneje. Nadaljevali pa bodo ponovno v soboto, 5. oktobra, ob 10. uri, ko bosta o svojih očetih govorila scenograf Marko Japelj o očetu Mirku in fotografinja Maja Modrinjak o očetu Dragiši.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta