Bonbon
Beluši so v Evropi postali priljubljeni konec 16. stoletja, sprva so jih največ gojili v samostanskih vrtovih kot zdravilno rastlino. Beluš (Asparagus officinalis L.) je zelnata trajnica, ki sodi v družino lilijevk. Ob dobri oskrbi uspeva na istem mestu tudi več kot 20 let. Uživamo mlade poganjke, ki jih pobiramo v pomladnih mesecih. So zeleni ali vijoličasti, če rastejo na svetlobi, zasuti z zemljo pa ostanejo beli in so milejšega okusa. Divjim, samoniklim, pravimo šparglji ali po istrsko šparoge oziroma šparge.
Zdravilne lastnosti
Zeleni ali vijolični beluši vsebujejo skoraj enkrat več rudnin, vitaminov in drugih bioaktivnih sestavin, zato so za zdravje koristnejši kot beljeni. Vsebujejo betakaroten, precej vitaminov B-skupine in vitamina C, alkaloid asparagin (ki tako značilno "odišavi" urin), razkuževalno delujoče eterično olje z žveplom in obilico rudnin, tudi manj pogostih, a telesu potrebnih, na primer kositer, molibden in silicij. Pa še železo, fosfor, kalcij in mangan.
Zaradi teh in drugih sestavin so beluši pomembni kot močno delujoča zelenjava, ki čisti in gradi telo. Posebno spomladi, ko je naš organizem utrujen od zimske prehrane, nasičene z maščobami, stresov in pomanjkanja gibanja. Pospešujejo presnovo in samočistilne sposobnosti telesa, delujejo splošno poživljajoče na žleze in uravnovešajo njihovo delovanje. Učinkujejo diuretično, pomagajo razkrojiti ledvične kamne in so sploh znani kot učinkovito čistilo za ledvice in sečne poti. Tudi jetra so jim hvaležna. Zaradi prevladujočih bazično delujočih rudnin so močno koristni za uravnovešanje razmerja kislin in baz v telesu, ko je v njem preveč kislin, presnovnih produktov zaradi neprenehnega stresa in rednega čezmernega uživanja mesa, mleka, mlečnih izdelkov, škrobnih jedi, sladic, umetnih pijač in predelanih živil.
Vsa ta hrana z združenimi močmi pomaga k najrazličnejšim težavam s kožo, škripanju v sklepih in številnim drugim težavam. Če jo v večini opustimo in si v sezoni belušev privoščimo okusno zdravljenje z njimi, tako da jih jemo večkrat na teden, so spremembe hitro opazne. Beluši med drugim še razkrajajo 'zaloge' sečne kisline v sklepih in lajšajo revmatične težave. Zaradi grenčin in celuloze delujejo ugodno na prebavo, gradijo zdravo kri, krepijo sluznice, preprečujejo kratke stike živčevja.
Nakup in priprava
Če jih ne gojimo na domačem vrtu, jih kupimo na zelenjavnem trgu ali v trgovinah z zelenjavo. Znani so gojeni beluši iz Nemčije in Francije, med slovenskimi pa je kar nekaj gojiteljev na Obali. V hladilniku ostanejo nekaj dni, ponavadi jih je najlaže pripraviti kuhane z maslom ali pa okisane. Kuhamo jih povezane v šope in pokončno stoječe. Receptov je več, od mariniranih, v juhi, mineštri, s sezamovo in drugimi začimbnimi omakami. Divji, imenovani šparglji, so zelo okusni v fritaji z jajci, v polpetih, na pici, v mineštri. Za čiščenje ledvic pa je zdravilen njihov prevretek, ki ga pijemo na tešče. Fiziološko zelo močna pijača je sveže stisnjen sok, ki rad razburi tudi povsem zdrave ledvice. Zato jih stisnemo skupaj s korenčkom.
Beluši ponosno nosijo tudi sloves afrodiziaka, Arabci zatrjujejo, da krožnik belušev dnevno zagotavlja moč in krepost noč in dan.
