Samo nekajkrat se še obrnemo v postelji, prekrijemo podočnjake in slab zadah, si z glave prepodimo mačka ter se naveličano prerinemo skozi gnečo v trgovinah in začel se bo drugi krog decembrskih obdarovanj. Le dva tedna nas namreč ločita od vrhunca (pre)obloženih krožnikov in slabe prebave ter teden več, da že kakšnih stotič odgovorimo na nadležno vprašanje, kje se bomo veselili, ker smo preživeli še eno krizno leto. Koga to sploh briga?! Smisel novoletne histerije je tako ali tako zmeraj finiš v znanem objemu, pa naj me stiska na rajski maldivski plaži, smučišču šoping centra v Dubaju, na vrhu nebotičnika v Šanghaju ali doma v raztegnjeni in sprani pižami - meni je čisto vseeno.
Ne znam pa si predstavljati, kaj se ti zgodi v življenju, da se na ta večer zavestno odločiš za samoto. Na pamet mi padeta samo dve domnevi: da si popoln kreten, ki ga nihče ne mara, ali v fazi resnih preizpraševanj ter življenjske inventure. Čeprav so ti prazniki najbolj neprimerni za serijo drastičnih rezov in operacij, vlačenje okostnjakov iz omare in krutih principov iz naftalina. Počasen, eleganten restart, to razumem, daleč nazaj pa sem dvignila roke od zagnanih skokov v revolucionarne spremembe. Kot so dieta, ki se začne s 1. januarjem, intenzivna telovadba zjutraj in sproščujoča ura meditativne joge zvečer, denimo. Ne, hvala - z ničimer več se ne obremenjujem, ne hranim strahov in kompleksov. Si ne sitnarim. Ne pričakujem.
Vsaj teh par dni skočim v stanje čistega obstoja ter sem, kljub starim in toni novih grehov, mirnejša od Bude, Krišne in Deepaka Chopre skupaj. Razmišljam samo o tem, koga še lahko razveselim in kaj bom spekla jutri. Ker je to pač tak čas - za dajanje in razdajanje, oproščanje in podiranje zidov, v srcih ter glavah. In če vmes pojem še francosko solato, krapa v pivskem testu ali sladke skutne štruklje - hvala bogu! Pravzaprav imam rada novo leto, ne glede na to, da se zadnji dve desetletji scenarij praktično ponavlja in korenitejše dramaturške prenove tudi letos ni v načrtu. Si že poslala čestitke, me bo vprašala hči. Joj, pozabila. Vsako leto isto, mama! Pa kaj, tudi mi dobimo samo eno in zanjo se takoj zahvalim z esemesom, se bom sitno opravičevala. Ker mi je v resnici žal, da kdaj ne vzamem več v roke kulija za srečo ter zapišem misli, ki jih celo leto nosim v sebi.
Mama, ali Božiček res obstaja, je te dni tudi že preverjal najmlajši. Letos zagotovo zadnjič, zato sem morala biti taktična pri rešitvi uganke. Če bi mu rekla, da obstaja, bi mi čez 365 dni ter vse naslednje lahko sponašal, da sem prevarantka. In če bi povedala po resnici, bi mu morala do nezavesti pojasnjevati, zakaj naj bi bil potem sploh poslušen, pospravljal za sabo, se trudil v šoli? Da na umivanje zob dvakrat na dan sploh ne pomislim.
"Me slišiš, mama? Obstaja Božiček?" je vztrajal. Obstaja, sem rekla. Seveda obstaja. Kje pa? Na Severnem tečaju, kot lani. Ima internet in e-pošto? Jasno. In čarobne sani? Tudi. In pomočnike, ki izdelujejo darila? Tudi on potrebuje pomoč in sodelovanje pri opravilih. Kaj nima otrok?! Verjetno jih ima. Misliš, da dobijo večja darila kot mi? Nimam pojma. Pa lahko z njim pijejo kokakolo celo leto? In tako se bo nadaljevalo vse do odvijanja zadnjega darila - vsako leto na isto temo, le z vse večjimi poudarki na detajlih in enakimi luknjami v pojasnilih. Hočem nočem, še zadnji otrok vztrajno odrašča.
Zakaj pa tebi ne prinese največjega darila, če si vedno najbolj pridna? Ni nehal. Upam, da me letos preseneti z ... Pa si mu pisala? Nisem, ampak mislim, da po teh letih dobro ve, kaj potrebujem. Da sem naveličana od spotikanja čez čevlje pred vrati, pospravljanja, kuhanja petih različnih menijev ob vsakem obroku, neskončnega premetavanja perila ... In ravno, ko sem se segrela, me ustavi: Veš, kaj - vseeno mu raje napiši to pismo! Sicer boš še eno leto jezna tako na Božička kot na tri palčke.
