S starši so živeli na hribu. "Najbolj se spomnim, da je prvega maja prišla rudniška godba. Glasba se je slišala po vsej vasi, preden so godbeniki šli naprej na Šmohor," se otroštva in mladosti v Zabukovici, ki je takrat še živela z rudnikom premoga, spominja Fanika, ki je po poroki prevzela možev priimek Raček. Bila je ena od petih otrok Franca in Helene Vipotnik. "Prvi je bil Franci, potem Albin, Marija in jaz, najmlajša pa je bila Anica," našteva Račkova.
Med drugo svetovno vojno so se njeni bratje in sestre priključili partizanom. Fanika je bila šibkega zdravja, zato je ostala doma. A tudi tam ni bila varna. Leta 1942 so jo nemški vojaki dvakrat odpeljali v celjski zapor Stari pisker. Njene sojetnice ob prvi aretaciji so stražarje prepričale, da so visoko noseči Faniki dovolili v bolnišnico, kjer je rodila otroka, ki je žal le dva dni po porodu umrl. Avgusta istega leta je še enkrat pristala v kletnih celicah Starega piskra. A tokrat se dolgo ni vrnila domov. Iz Starega piskra so jo odpeljali v zloglasni Auschwitz, kasneje pa v bližnji Birkenau. V Auschwitz je z njo prišlo še 20 sokrajanov. Leta 1945 se jih je domov vrnilo le sedem.
Fanika se spomni, da so jih vojaki v Auschwitz pospremili z velikimi psi. Na peščenem dvorišču so zapornike brez hrane in vode pustili dva dni. Nato so vsakemu določili delo, ki ga bo opravljal. S Faniko sta bili dve svakinji. Ker kos kruha, ki so ga dobili zvečer, ni bil dovolj, so čez dan med delom skrivoma nabirale regrat in ga zvečer pod oblačili tihotapile v taborišče. "Vode nismo imeli. Zvečer smo dobili čaj, zato smo regrat oprale z njim ter ga pojedle brez kisa in olja. Še danes sem prepričana, da nas je regrat ohranil pri življenju," se spominja Račkova. Regrat ima še vedno zelo rada, je ga vsako pomlad, pove Majda Jelen, ki s Faniko Raček živi že 44 let, odkar ji je umrl mož. Jelenova si je pri njej uredila dom z možem Blažem in dvema hčerama. Od takrat živijo kot družina.
