Ana Četkovič Vodovnik tudi letos ni pozabila na novoletne voščilnice. Šestdeset jih je že odpotovalo k prejemnikom, še vsaj dvakrat toliko jih naslovnike še čaka. Tudi tokrat je želje zapisala pod ilustracijo svojega soproga, kiparja in slikarja Vasilija Ćetkovića - Vaska. Letos je ponovno na njih obema drag motiv konj, med dvema na tokratni ilustraciji je prepoznala srčni namig in ga strnila v nekaj besed. Zaželela je, da bi nas novo leto "zbliževalo in družilo ljubeznivo, zaupljivo, iskrivo, hrepeneče, sočutno, strpno".
Podarimo del sebe
Čeprav voščilo nastane z mislijo na prejemnika, v njem odseva tudi delček pošiljatelja. Podobno kot z darilom podarimo del sebe. "Za besede to velja bolj kot za karkoli drugega. Tudi to je darilo. Zelo veliko pomeni, ko pri tem dajemo nekaj sebe, del svoje duše," poudarja gospa Ana. Tako pri darilih kot pri besedah pa se potrudimo biti izvirni. Ni pomembno, ali smo besedilo skovali sami ali smo si izposodili besede koga drugega. "Pomembno je, da misel nosi sporočilo in toplino pošiljatelja," pravi.
"Ko odpiram poštni nabiralnik, se veselim kot otrok"
Veliko je možnosti, kako izraziti sebe
Navdih za voščilnice črpa iz ustvarjalnega opusa svojega soproga in kdaj tudi iz knjig. Nekaj misli si je izpisala iz knjige Ptica v duši, ki ji je posebej blizu. "Ptica v duši je v vseh nas, in ko se skušamo dotakniti drugega, ima beseda smisel in težo. Moja, vaša, kogar koli. Ne smemo biti preveč kritični, da ne znamo pisati. Veliko je idej, kako izraziti sebe. Prstni odtis. Odtis otrokove rokice. Risbe. Naj bo nekaj tvojega," poudarja, da postane sporočilo bolj živo in prijazno.
Voščilnice počakajo
Voščila, ki so jo posebno nagovorila in od katerih se ne more ločiti, je Ana Četkovič Vodovnik zbrala v knjigi Dotiki besed. Tako jih ohranja in ljudi skuša spodbujati k pisanju voščil, ko to čutijo. Ne le v decembru. Pa vendar je ta čas tisti, ko nas takšno pisanje najbolj pritegne. Čas, ko se lahko zbližamo, ko naj bi se posvetili drug drugemu. Žal nam za to pogosto zmanjka časa ali energije, ker smo jo iztrošili v hitenju skozi celo leto. Marsikdo je v tem času osamljen. Zato je še bolj pomembno, da se spomnimo in s prijazno besedo - tudi pisano - dotaknemo sočloveka. "Mogoče bo komu zmanjkalo časa celo za odpiranje pošte. A v koš naj ne bi šla, ne da bi vedeli, kdo in kaj piše. Nekje bo počakala," je prepričana.
Izbrane besede
Besede skrbno izbere, a ima vedno malo treme, kako jih bodo naslovniki začutili. Kot takrat, ko je ljudem predala izvode svojih knjig Dotiki besed in Ženska na konju. "Ko pišem, mislim na sočloveka. Ne moreš pa pričakovati, da bo tvoje besede vsak sprejel in doživljal, kot sam morebiti pričakuješ in misliš. Tudi razočaranja lahko pri tem doživljaš, to, da si šel pri nekom z besedo predaleč ali čisto mimo. Ko preveč pričakuješ, škodiš sam sebi," razmišlja.
Pa vendar bi vsa sporočilca in želje, ki so jih ljudem prenesle njene voščilnice, ponovila. Če le niso zguljene fraze. "To me sploh ne moti. Pomeni, da se je nekdo potrudil najti dobro misel," pravi. Vsaka dobra misel, meni, lahko pride iz srca v srce. "V pogledu drugih se preveč precejam in izcejam. Vem, da so mojih voščil veseli. Ko, posebno v predprazničnih dneh, preveč hitimo, nimamo časa niti pisati niti vsega prebrati," pravi in doda, da se ljudje k branju vrnejo, ko utegnejo.
