Rozmari Petek
Prebivalka Šentruperta nad Laškim Zofija Ramšak je dolgo časa imela povsem običajno družinsko življenje. A drugi tumor na možganih je pustil prehude posledice. "Pri hoji imam težave. Vidim dvojno, nimam ravnotežja. Včasih tudi s hojico padem," pojasnjuje. Tako živi že od leta 1994. Najprej ji je pri vsakdanu pomagala hči pa malo soseda. Sedaj je z njo celih osem ur na dan osebna asistentka Marija, ki je prej pri njej opravljala pomoč na domu.
A v sklopu te pomoči je bila pri Zofiji le dve uri na dan. "V tistem času sva malo hodili, ostalo pa je še kaj postorila po hiši. To, kar imava sedaj, je čisto drugače. Sedaj lahko končno spet grem tudi iz hiše. Saj vidite, danes sva prišli do Celja," nadvse zadovoljno pove Zofija, ki bi sicer lahko imela celo dve asistentki.
Bolje, a ne mnogo
Zgodba Petra je drugačna. Po prometni nesreči ni le pristal na vozičku, temveč je njegovo telo od vratu navzdol paralizirano. Vse, kar lahko uporablja sam, je glava. Z usti premika invalidski voziček. Njegov vsakdan je v celoti odvisen od tuje pomoči, v njegovem primeru ženine. Po njegovi nesreči je morala pustiti službo, saj je skrb za Petra 24-urna. Kako željno sta zakonca pričakovala zakon o osebni asistenci, si ni težko predstavljati.
A večjih sprememb jima vendarle ni prinesel. "Že prej sem od zveze paraplegikov nekaj ur na teden dobil pomoč. Tako je še danes. Eno zaposleno si deliva dva tetraplegika. Dva dni na teden jaz, tri dni on, naslednji teden pa obrnjeno. Pa moja žena je zaposlena kot osebna asistentka. Sicer sem dobil odobrenih več ur na teden, a se mi zdi, da še tretji človek tukaj ne bi imel kaj početi," pravi Peter. "Razgibavati me ne morejo ves dan, menjava katetra pa je tudi nekaj, česar večina asistentov niti ne zna. Bolje, da mi to dela žena, kot da imam uroinfekte, kakor moj znanec, ki mu to vedno kdo drug počne."
Dali in vzeli
Zakon o osebni asistenci je obema polepšal vsakdan. Zofijina Marija je sedaj lahko ves delovnik le z njo, Petrova žena pa ima sedaj ovrednoteno tudi delo ob nedeljah in praznikih, kar mesečno v njun proračun sprva doda okoli 200 evrov, a ker so za približno enak znesek Petru znižali dodatek za pomoč in postrežbo, sta v finančnem smislu skorajda na istem kot poprej.
Pomoč ali biznis?
Po zakonu o osebni asistenci, ki je začel veljati z letošnjim letom, je vsaka ura osebnega asistenta ovrednotena na 14,99 evra, plača osebnega asistenta pa najpogosteje znaša okoli 700 evrov neto ali dobrih tisoč evrov bruto mesečno. Hiter izračun pokaže, da delodajalec osebnega asistenta od države mesečno za enega zaposlenega prejme okoli 2400 evrov, delavec pa ga stane veliko manj. Ravno zato so različne organizacije želele zaposliti čim več asistentov, računica pa je hitro postala jasna tudi svojcem.
Brez izkoriščanja sistema bi vsi lahko živeli bolje
