Že pred okoli 190 leti je v Antonu Martinu Slomšku tlela ideja, da bi Slovencem vero in splošno razgledanost približal s tiskanjem slovenskih knjig. Njegovi somišljeniki so leta 1851 uresničili idejo in v Celovcu ustanovili "družtvo, ktero bode dobre bukve za Slovence izdajalo in jih med njimi razširjevalo". Že v razglas so zapisali, da bo naloga društva skrbeti tako za krščanske vrednote kot za to, da bodo ljudje v roke dobili dobre in koristne knjige.
V 17 desetletjih je založba izdala zelo različna dela nabožnih, posvetnih in strokovnih del, med drugim Platonova zbrana dela, Dantejevo Božansko komedijo, Sovretovo zbirko Stari Grki, prvi veliki slovenski Filozofski leksikon, Leksikon likovne teorije, Slomškova zbrana dela in nekaj pobožnih del. Osnovno poslanstvo Celjska Mohorjeva družba kot ena od naslednic takrat ustanovljenega društva (ima še sestrski družbi v Celovcu in Gorici) počne še dandanes. V Celju izdajo na leto od 60 do 80 knjig različnih zvrsti.
V kritičnih časih najvišje naklade
Bili so tudi prvi, ki so avtorjem začeli pošteno plačevati. Uvedli so prve literarne nagrade za poslana nova besedila, in sicer za povest, izvirno ali prevedeno, za zgodovinsko besedilo in za naravoslovno študijo. Sploh prvo je prejel Josip Jurčič za povest Jurij Kozjak, slovenski janičar. Nagrado, ki so jo začeli podeljevati leta 1862, bodo prihodnje leto obudili, napoveduje ravnateljica založbe dr. Tanja Ozvatič in poudarja, da se njihovo poslanstvo v vsej zgodovini ter kljub vsem prelomnicam in turbulencam ni spremenilo.
Prva organizacija, ki je povezala Slovence s celotnega etničnega prostora
"Ko govorimo o zgodovini, velikokrat poudarimo, kako veliko naročnikov je imela naša založba. Številke so šle skoraj do sto tisoč. V tej nakladi tiskati knjigo je danes skoraj nepredstavljivo. Zanimivo, največ naročnikov je imela založba ravno v najbolj kritičnih časih konec prve svetovne vojne, s koncem druge svetovne vojne in nekoliko spet ob prelomnih časih padca komunizma. To veliko pove o slovenskem narodu, da je bila namreč knjiga tista, ki nas je povezovala," pravi ravnateljica. Leta 1918, po koncu prve svetovne vojne, je imela založba 90.512 naročnikov, ki so vsako leto čakali, kak paket Večernic bodo tisto leto prejeli. Nekaj jih na pester paket knjig vsako leto čaka še dandanes. "Nekateri pomislijo, čemu čakati na knjige, ki jih mi napovemo leto dni vnaprej, če zdaj knjigo lahko kupiš kjerkoli zgolj s klikom. A to je tradicija. Je poseben čar, ki ga mi z velikim veseljem in ponosom ohranjamo. Zdaj imamo takšnih naročnikov 1500, kar je pa še vedno zelo lepa naklada za slovensko knjigo."
Včasih učili brati, zdaj razmišljati
Njihova stalnica ostaja tudi izdajanje Zvona, najstarejše slovenske revije za literaturo, kulturo in družbo. Pa Družinske pratike, ki nekoč ni manjkala v nobeni hiši. "Pratika ostaja publikacija z našo največjo naklado 20 tisoč izvodov. To je še danes uporabna stvar za vsak slovenski dom." Ozvatičeva dodaja, da je korona sicer svoje prinesla tudi založništvu, ki je že leta 2010 doživelo velik padec. "Pravzaprav so se sredstva iz založništva prepolovila. Takšen je tudi svetovni trend. Zato je knjigi zdaj treba posvečati še večjo pozornost, založniki za to zelo skrbno delamo, pripravljamo kakovostne knjižne izdaje, da bi knjigo spet doživeli kot vrednoto."
"Kljub množici knjig poslanstvo Mohorjeve ni končano. Naloga je še naprej enaka, kot so jo opredelili blaženi škof Slomšek in njegovi sodelavci: dati Slovencem dobre in poceni knjige. A to ni edina naloga. Če je v preteklosti Mohorjeva Slovence naučila brati, jih mora danes učiti razmišljati. Učiti jih mora medsebojnega spoštovanja, strpnosti in dialoga, knjiga se mora vrniti v svetišče našega naroda, naših družin in naših src. Z njo naj živijo umetniki besede, ilustratorji, znanstveniki in drugi ustvarjalci. Z njo naj živijo bralci od Celovca do vasi Boleče (ene najmanjših v Prekmurju, z le 24 hišnimi številkami), z njo naj živijo Slovenci od plenic do zadnjega stoletnika," je v svojem slavnostnem govoru ob počastitvi 170-letnice dodal predsednik založbe Lojze Kozar.
Zanimivo, kot knjiga se bere tudi zgodovina založbe, ustanovljene v Avstro-Ogrski, v tedaj zelo slovenskem Celovcu. Že takrat je imela med naročniki ljudi vseh stanov in poklicev: škofe, župnike, dekle, kuharice, dijake, kmete, obrtnike in profesorje. Po letu 1918 so se začeli nemiri; vojska generala Rudolfa Maistra je pred umikom iz Celovca svetovala vodstvu družbe, naj se s tiskarno in zalogo knjig začasno umakne na Prevalje. Od tam se niso nikoli več vrnili v Celovec, temveč so se leta 1927 preselili v Celje, čeravno jih tam sprva niso hoteli sprejeti. Uredništvo je tiste dni prevzel Fran Saleški Finžgar. Med drugo svetovno vojno je bila založba tarča Nemcev, ti so v uničenje v radeško papirnico odpeljali cele vozove knjig. Po drugi svetovni vojni bi spet bili v veliki nemilosti, če ne bi Lovro Kuhar - Prežihov Voranc večkrat javno povedal, da brez Mohorjeve ne bi postal pisatelj. Načeloma je koristnost družbe podpiral tudi predsednik vlade Boris Kidrič, dejansko pa so zaradi "pomanjkanja papirja" v naslednjih letih omejevali naklade. Vse te viharje je založba preživela. Pripne si lahko zasluge, da smo Slovenci, tudi ali predvsem tisti v najbolj oddaljenih vaseh, (p)ostali pismeni. Predvsem pa ostaja prva organizacija v zgodovini slovenskega naroda, ki je s knjigami povezala Slovence s celotnega etničnega prostora takrat, ko svoje države sploh še nismo imeli.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
