Skromne Dolarjeve iz Stranic je zelo težko najti. Njihova dotrajana, več kot 300 let stara hiša se skriva na hribu, za ostrim ovinkom; v primerjavi s sosedovo veliko in urejeno hišo je komaj opazna. Ko je Simona Vrečko, članica Lions kluba Konjice Vita, prvič prišla k Dolarjevim, je bila šokirana. "Bil je petek, 4. december 2020. Tema. Bila sem vznemirjena, ker nisem vedela, kako me bo družina sprejela. Najprej sem zagledala lepo hišo, ob njej pa kamnito hiško in hlev. Iz hleva sta prišla gospod Slavko Dolar in sin, sledilo je prijazno povabilo v hišo, kjer je gospa Cvetka pripravljala večerjo. Ko sem vstopila, sem zagledala črne stene, strop, podprt z lesenimi podporniki, ki so bili nameščeni po požaru in na katerih je bil nameščen električni kabel do jedilnega kota, na katerem je visela žarnica. Tla na verandi so bila iz betona, v kuhinji je bil star topli pod, kuhinjski elementi so bili še vedno črni od požara, strop se je na nekaterih delih luščil. Kopalnice ni bilo, stranišča tudi ne, le leseno 'na štrbunk', 50 metrov od hiše," se spominja Vrečkova.
V dom se vrača sreča
Da bi družini zelo prav prišla pomoč, je izvedela od sekretarke Območnega združenja Rdečega križa Slovenske Konjice Renate Gabrovec. Po obisku se je prvotna ideja, da bi družini uredili vsaj stranišče in kopalnico, spremenila. Bivanje je bilo nevarno, predvsem majav dimnik je nakazoval na skorajšnjo nesrečo, ki je imela pri družini že praktično "stalni naslov".
Celo življenje se je namreč Slavko trudil, da bi svoji družini omogočil prijaznejši dom. A nesreče so se kar vrstile. "Ko sem prišel iz vojne za Slovenijo, sem šel v gozd in tam se mi je veja zataknila za oko," opisuje. To ni bila edina nesreča. "Kar vrstile so se, da je bila že prava groza. Pred približno desetimi leti, ko sem ravno le kupil 'cigle', pa me je pri spravilu lesa podrlo drevo." Od takrat je invalidsko upokojen, prejema 247 evrov invalidske pokojnine, kar večkrat ne zadošča niti za poplačilo vseh položnic.
Žena Cvetka je brezposelna. S takšno podporo in z otroškimi dodatki nista mogla prestopiti z mrtve točke. "Sva večkrat upala, da bova gradila, a nikakor ni šlo. Pa še vedno se je zraven prikradla bolezen. Sprva mame, nato sina pa moja pa Slavkove poškodbe. Sama smola se nas je držala," opisuje Cvetka.
Nesreče so se kar vrstile
Prvo upanje, da se bo nesreča le odselila, so dobili po Simoninem obisku, ko jim je ob odhodu zagotovila, da jim bo pomagala po svojih najboljših močeh. Kmalu so stekli prvi sestanki, nato že javno napovedana akcija zbiranja denarja in spomladi začetek del z rokom izvedbe - do konca septembra. Niso namreč mogli dopustiti, da bi družina zimo preživela v pomožnem objektu, kamor se je začasno preselila.
Sprva so načrtovali, da bo treba sanirati zgolj eno steno. Ko so se lotili adaptacije, je postalo jasno, da ne bo šlo drugače, kot da se podre skoraj cela hiša. "Ostali sta dve steni, vse drugo se je zgradilo na novo. S tem so tudi narasli stroški s sprva ocenjenih 55 tisoč evrov na okoli 80 tisoč. Vendar ker se je tako veliko število podjetnikov, posameznikov in drugih prostovoljcev odzvalo in doniralo material in prispevalo svoj čas, je na koncu projekt še vedno znašal okoli 55 tisoč evrov," opisuje Simona. To pa je le okoli tisoč evrov več, kot so Vite, kot si pravijo, zbrale finančnih sredstev.
"Zlati ljudje ste"
Veliko posameznikov, ki so pomagali v akciji, se je v četrtek popoldan zbralo pred skorajda povsem novo hišo Dolarjevih in z veseljem so si ogledali plod njihovega skupnega truda. Med njimi zreški župan Boris Podvršnik in predsednik Krajevne skupnosti Stranice Drago Padežnik, ki je nesebično bdel nad projektom in organiziral večino delovnih akcij s prostovoljci. Prostorna kuhinja, v kateri je še vedno tudi štedilnik na trdno gorivo, lepa spalnica, zasebna mladinska soba 16-letnega Jožija in, kar je najpomembnejše, kopalnica s straniščem, ki ga je družina, zlasti pozimi, najbolj pogrešala.
Številen odziv
Številni podjetniki in obrtniki iz bližnje in daljne okolice so pomoč ponudili tudi v obliki dela in materiala za obnovo. Njihov prispevek se ocenjuje na približno 30 tisoč evrov. Med največje donatorje v delu in materialu se uvrščajo Slavko Saje, s.p., Elektro Brečko, d.o.o., Gorenje Keramika, d.o.o., Satler okna in vrata, d.o.o., Jagros, d.o.o., Gradbena trgovina, d.o.o., Atermika, d.o.o., Mavi, d.o.o., AD Vita, d.o.o., Senčila Senica, d.o.o., ter Simon Ačko in Tamara Kovač. Les za ostrešje je v večini prispevala družina Dolar iz svojega gozda, medtem ko so večino del na ostrešju opravili prostovoljci.
"Iskrena hvala vam vsem. Zlati ljudje ste," je bil ob prejemu ključa ganjen Slavko. Cvetka je komaj zadrževala solze. "Saj sploh nimam besed za vse to. Toliko lepega so nam naredili," je dejala. Mladi Joži z žametnimi temnimi očmi, ki je tudi zaradi svoje pridnosti in skromnosti zelo pri srcu vsem, pa se je najbolj razveselil svoje sobe z zelo veliko posteljo, na kateri je prvič prespal prav tisto noč. "Le glej, da jo očuvaš za čase, ko dobiš kakšno deklino," ga je ob tem podražil oče. In šaljivo dodal: "Tudi jaz bom danes prvič spal v novem stanovanju, a zraven bom imel še kar 'staro' ženo. Z njo bom vztrajal." Ob odhodu se je iz dimnika že prijetno kadilo. "Čez dan bom nalagal okrogla drva, zvečer pa bom naložil cepanice, da bo dlje gorelo," napove Slavko. In za piko na i doda: "Upam, da bodo vaš časnik ljudje brali tudi zjutraj in čez dan, čeprav je Večer."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
