"Moja želja je bila imeti pet kur. Leta sem moža prosila in nagovarjala, da me je uslišal. Nato se je tem pridružilo 20 kokošk, potem sem za rojstni dan dobila dodatnih 20 in tako je šlo naprej," opisuje Albina Gaberšek iz Sv. Jerneja pri Ločah. Danes ima 350 nesnic, z možem sta odkupila sosednjo kmetijo, da se lahko pernate gospe cele dneve pasejo po prostranih travnikih. Jajca njihovih kokoši so tako res najboljša, kar jih trg premore. "Odkar imamo kokoši, še niti enkrat samkrat nisem dobila reklamacije. Paša se res pozna pri kvaliteti," poudarja. A 320 jajc, kolikor jih je povprečno na dan, je treba tudi prodati. "Oskrbujemo dva domova ostarelih, včasih sodelujemo s šolami, redna naša stranka je restavracija, odkupujeta jih kmetijska zadruga in mesnica, ki ponujata še drugo lokalno hrano, ob sobotah pa smo na tržnici v Slovenski Bistrici. Zagotavljati moramo reden odvzem, ker stremimo k temu, da nimamo zalog in so jajca vedno sveža."
Spoznavanje ponudnikov je dobrodošlo
Prodaja v manjših lokalnih trgovinah je sicer dobrodošla, vendar Gaberškova tam v celem tednu proda manj, kot znaša enodnevna produkcija jajc. Sodelovanje z večjimi zavodi je tako nujno. "Mi želimo v naš zavod pripeljati kvalitetno hrano za otroke, ampak je težko priti do kontaktov. Nekateri nas pokličejo, do drugih ne pridemo, pa bi zelo radi našli ponudnike sadja, zelenjave, morda krompirja," našteva želje Nevenka Brdnik iz Osnovne šole ob Dravinji, ki je obiskala borzo in iskala nove ponudnike hrane, tudi jajc. Minula borza lokalnih ponudnikov, ki so jo v sklopu Turistične destinacije Rogla - Pohorje v tem mesecu prvič pripravili v Vitanju, se je izkazala za zelo dobrodošlo in potrebno. Na enem mestu so poskušali zbrati čim več lokalnih pridelovalcev, kmetovalcev, rokodelcev in ponudnikov drugih storitev, celo različnih doživetij, ter predstavnikov javnih zavodov, vrtcev, šol, domov za starejše in drugih javnih zavodov. "Z namenom spodbuditi lokalno samooskrbo in vse povezati v mrežo lokalnih dobaviteljev smo se odločili za pripravo borze," pravi vodja TIC Slovenske Konjice Tadeja Waldhuber. "Eni že dobro sodelujejo. Vse naše šole in vrtci se trudijo, da otrokom ponudijo predvsem lokalno hrano. Spoznali so, kakšna je razlika v kakovosti in koliko je vredno, da hrana ne prepotuje oceana, ampak da je pred našimi vrati in da osebno poznaš dobavitelja," doda.
Lokalnih ponudnikov je veliko, le povezati se morajo s ključnimi kupci
Med tistimi, ki že leta sodelujejo s šolami in vrtci s širšega konjiškega območja, je Čebelarstvo Žvikart. "Z vrtci in šolami sodelujemo že več kot deset let," pravi Sabina Žvikart. "Občasno gremo v vrtec, sploh za medeni dan, predstavimo delo čebelarjev, ponudimo druge vrste medu za pokušnjo, nekatere učiteljice in vzgojiteljice pa pripeljejo otroke na ogled našega čebelarstva, da otroci vidijo čebele in jih potipajo čez steklo. Vedno jim je zanimivo in vedno od nas odhajajo polni energije, saj tu vendarle pojedo malo več medu."
Lokalci lahko sodelujejo tudi pri drugih projektih
Možnost dodatne dejavnosti, krožkov v domovih starejših ali drugih zavodih, sta predstavljali Mojca Potnik Šonc s svojimi polstenimi izdelki in Petra Mejač z unikatnimi izdelki za dom. "Ta tehnika ponuja ogromno možnosti, je zelo ustvarjalna, kreativna in kar odpira nove poti. Domišljija potem nima meja," o polstenju - sama tudi vodi delavnice polstenja - pravi Potnik Šonceva. "Rada imam personalizirane izdelke in stvari, ki so malce drugačne od tistih iz trgovine. To rada delam, in ker jih toliko naredim, jim moram tudi ponuditi naprej, ker kaj pa naj doma delam s toliko rečmi," o svojem delu pravi Mejačeva.
Med različnimi ponudniki hrane, čajev, spominkov sta bila na minuli borzi še posebno zanimiva mlada brata Timotej in Andraž Burlak iz Loč, ki se s svojo blagovno znamko unikatnega pohištva in izdelkov za dom Burlak brothers šele podajata na podjetniško pot. Eden je študent zadnjega letnika na višji šoli, drugi obiskuje zadnji letnik srednje šole. Oba rada delata z lesom, zato sta si pred časom kupila orodje in začela izdelovati sprva majhne stvari, kot denimo namizne deske, kasneje pa še unikatno pohištvo. Z njim bosta poskušala prodreti najprej na domačem trgu, nato še na tujem. "Trenutno delava po šoli, sproti, kolikor lahko, in se trudiva, da nama uspe," poudarjata mlada mizarja, potomca priznanega mizarja iz Loč, ki se je šolal na Dunaju. "Na naši destinaciji imamo res zelo veliko različnih ponudnikov. Vsaj sto, si upam reči. Mirno lahko rečemo, da smo tukaj lahko povsem samooskrbni, le spoznati se moramo," dodaja Waldhuberjeva. Zato upa, da bodo takšne borze postale tradicionalne.
Nove ideje za zajtrk
V sklopu Borze lokalnih ponudnikov so skupaj z Društvom kmetic Lipa Vitanje pripravili tudi kulinarično prireditev, poimenovano Vitanjski frauštik. Na njem so članice društva obiskovalcem ponujale tradicionalne jedi, ki so jih na tem območju prebivalci jedli za zajtrk. Ponudile so različne vrste žgancev z ocvirki in mlekom, kislo mleko, belo kavo, kislo zelje, mlečno juho, prežganko in "čvečkovo župo", to je juho, narejeno iz češpljev (sliv), ki jim tukaj pravijo čvečke. "Združili smo prijetno s koristnim, da so tudi šole, vrtci in drugi videli, kakšen je lahko tradicionalni zajtrk. Izkazali so zanimanje, da bi te jedi dejansko pripravljali tudi njihovi zavodi," pojasnjuje Tadeja Waldhuber.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
