Rozmari Petek
Potem ko v živo vidiš razdejanja v Zgornji Savinjski dolini, po vožnji skozi Petrovče prvi hip že misliš, da je vse v redu. Dejansko pa v naselju še četrti dan po tem, ko je voda odtekla, domačini čistijo hiše in vse, kar bi se morda še dalo uporabiti. Zlatko Kerčmar je ravno spravljal blato iz predalov pohištva, saj upa, da ga bo še rešil, medtem ko je njegova žena Zinka preverjala, koliko "balonov" se je na novo pojavilo na kuhinjskih tleh. Dejansko jima v hiši ni ostalo nič razen zgornjih kuhinjskih predalov. "Grozljivo je bilo. Prinašalo je deske, odnašalo vse živo, žar, vse. Da ne govorim, kako je bilo videti, ko je voda odtekla. Dva dni smo mulj iz hiše spravljali," opisuje Zinka. Zelo podobno pripoveduje Ditka Memon, ki ji je zalilo še stvari, ki so bile dvignjene visoko nad tlemi. "Dva kontejnerja robe smo že odpeljali stran. Nekaj še hranimo na dvorišču, da bo cenilec videl, kaj vse je šlo v nič. Ne vemo pa, kam z muljem, ki se bo najbrž izpiral v podtalnico. Blato je mastno kot cmok. Če ne bi takoj začeli s čiščenjem, ne vem, kaj bi bilo. So pa prišli pomagat celo fantje iz celjskih zaporov," med drugim pohvali Ditka.
Nismo strokovnjaki
Zalilo je tudi petrovško baziliko. Pa ne le njo, tudi prostore Karitasa, kjer so imeli skladiščena živila in 400 paketov šolskih potrebščin. "Jaz sem bil v župnišču, ki ga je tudi zalilo, in nisem niti mogel do cerkve in prostora za Karitas. Na travniku vmes je bilo meter vode. Eden je poskušal, pa je padel v jarek in se poškodoval," opisuje pater Ivan Arzenšek - Vanči. Petrovško cerkev, v kateri je voda poškodovala najstarejši baročni oltar na Slovenskem, so prostovoljci čistili še danes. "Padalci smo. Nismo strokovnjaki. Ne vemo, kaj delamo, a smo vseeno uspeli narediti par dobrih stvari," opisuje predsednik Krajevne skupnosti Petrovče Niko Natek, ki ima začasni štab kar v župnišču, najbližje poplavljencem. "Včeraj sem prvič gledal v tem času poročila. Imamo srečo, glede na to, kaj se je zgodilo drugje po Sloveniji." Na vprašanje, koliko hiš je bilo poplavljenih, odgovori: "Preveč. Še včeraj smo prišli do hiše, za katero prej sploh nismo vedeli, da jo je poplavilo. Gospa v njej živi sama, par dni prej je prišla z operacije. Vse ima odprto, od nog do prsnega koša. Je brez svojcev, brez pomoči. Ne vem, kaj naj rečem. Stala je sredi svoje uničene nepremičnine. Ni vedela, kaj naj. Sama ni mogla nič."
Sami sta v Medlogu pri Celju, nasproti betonarne, ostali sestri, ki sta se pred starši vrnili z dopusta in v petek zjutraj prišli v kaos. "Nisva vedeli, kaj naj. Klicali sva mamo v tujino. Rekla je, naj kličeva za vreče. A jih nisva več dobili. Teta jih je šla nato nekaj kupit v trgovino. Nato so gasilci klicali, da moramo stran. A nisva mogli, ker nisva imeli avta, nimava niti vozniškega izpita. Niso naju hoteli peljati. Spet je klicala mama iz tujine in nama uredila prevoz," opisuje mlada Sara Kukaj, žalostna, ker meščanom so pa kasneje priskrbeli prevoz. Družina v mokrem domu ne more bivati. Pa ravno pred devetimi meseci so si ga popolnoma prenovili. Najmlajšega otroka so poslali k babici, sestri odhajata v Ljubljano, starše so naselili v sobo na Kovinarski ulici. Najbolj jih boli, ker so verjeli snovalcem protipoplavnih zaščit v Celju, ki so lani s ciljem, da se Celje reši poplav, v Medlogu uredili začasne protipoplavne ukrepe. Zato niti hiše niso več zavarovali. "V resnici smo sedaj bazen in zaščita za Celje," pravi Anita Kukaj.
Strah, nemoč, jeza, obup
Z občutkom jeze in nemoči se sooča njihov sosed Milan Terbovc, ki je, ko je voda odtekla in ko so počistili najhujše, poskušal priklicati koga z občine. "Na to sem pri gradnji protipoplavnih rešitev opozarjal (o tem smo takrat podrobneje pisali tudi v Večeru, op. p.), pa so rekli, da to pa že ne. Ko sem klical občino, sem se že prav razjokal. Ker, kaj naj naredim. Star sem 84 let, z rokami ne morem več delati. Naj to odkupijo in mi dajo stanovanje z garažo, pa morda še kaj denarja, ker imam tu veliko zemlje. Sicer gremo v tožbo." Veliko takšnih in podobnih zgodb te dni slišijo operaterji v centru za obveščanje. "Strah, nemoč, jeza, obup, vse to izlijejo na številko 112, zato jim nudimo tudi psihološko podporo," je opisala vodja celjske izpostave Natalija Plemenitaš Fuchs. Trudijo se vsi, nekateri pregorevajo, drugi zgolj z nekaj urami spanja rijejo dalje. Kot denimo cestni delavci, ki se mučijo, da bi v čim krajšem času vsaj začasno uredili cestno povezavo do Luč. Na več mestih se je na vozišče preselila struga in odnesla tudi do pol kilometra cestišča, zato ostaja vprašanje, kako bodo umestili v prostor nove/stare struge in ceste.
