Pred tremi leti so v Šmarje pri Jelšah vrnili kipe s poti do cerkve svetega Roka. Prostor so dobili v nekdanjem župnijskem hlevu, tik pod kalvarijo, za katero so bili izdelani. "To niso kipi visokih osebnosti, ki potrebujejo podstav. To je naš človek v različnih situacijah, ujet v to, kako je izklesan," med lesenimi kipi v šmarskem Muzeju baroka pove avtorica razstave Meta Hočevar. Ni želela poustvariti prizorov kalvarije, pravi, da so ti na ogled v kapelah. Kipe je razporedila tako, da jih ljudje lahko pogledajo z vseh strani, se jih dotaknejo in se zazrejo v oči svetopisemskim likom, ki so jih pred tem skoraj tristo let v kapelah opazovali le navzgor. Na poti po kalvariji so kipi spremljali tisoče romarjev, do postavitve v muzeju pa so prestali tudi svojo kalvarijo.
Za kalvarijo skrbel puščavnik
Leta 1737 je v Šmarje pri Jelšah prišel duhovnik, matematik in urar Matej Vrečer, ki je močno spremenil podobo kraja, ko je proti romarski cerkvi svetega Roka zasnoval cikcakasto kalvarijo. Najprej je dal zgraditi šest kapel, nato še osem, v katerih so leseni kipi prikazovali prizore iz življenja Jezusa Kristusa. Da bi bile urejene kapele in pot, ki jo je v tistem času ob velikem šmarnu in godu svetega Roka naslednji dan prehodilo tudi do 12.000 romarjev, je Vrečer ustanovil službo puščavnika. "Stanoval je na kalvariji. Njegova naloga je bila, da čisti kapele, jih obnavlja ter pomaga romarjem pri molitvi in petju. Prvi puščavnik je bil Rok Ederer," pripoveduje umetnostna zgodovinarka Metoda Kemperl, ki je raziskovala Vrečerjevo življenje.
Čeprav je Vrečer v oporoki precej denarja zapustil vzdrževanju kalvarije, njegove želje niso bile upoštevane. Že dve desetletji po njegovi smrti je kapele načel zob časa, nekateri kipi pa so kmalu razmetani obležali v kapelah in ob njih. Nadaljnja leta niso bila do kalvarije nič bolj nežna. "Kapele so zgrajene na zelo vodnatem terenu. Čeprav bi morala po logiki s hriba voda odtekati, se je ustavljala v zidovih in trpeli so kamen, poslikave, štukature in kipi. Vsi materiali propadajo, če ni odvodnjavanja. Če za nekaj let zanemariš tak spomenik, ti propade pred očmi," razlaga akademska restavratorka kiparka Nuška Dolenc Kambič, ki je v zgodbo kipov vpeta že od študentskih let, zdaj pa jo je zajela med knjižne platnice v svoji znanstveni publikaciji Zgodba kipov s kalvarije v Šmarju pri Jelšah in jo predstavila v Muzeju baroka.
S strupi proti propadanju
Da bi kipe obvarovali pred propadanjem, so jih konec 70. let začeli umikati, najprej v župnijsko hišo ob cerkvi svetega Roka, ko so zgradili kulturni dom, so jih pospravili tam. V 80. letih in začetku 90. let so jih odpeljali v Restavratorski center. Strokovnjaki so kipe proučili in jim vrnili lepšo podobo. Kipe so najbolj načeli vlaga in insekti, vzrok za njihovo propadanje pa je tudi slab material, saj je v baroku zaradi velikega povpraševanja primanjkovalo kakovostnega lesa. Trinajsta postaja Jezusa na križu, ki ni pokrita, je bila močno poškodovana zaradi vremena. "Največkrat, kar trinajstkrat, so bili preslikani kipi iz tretje kapele, ki prikazuje ječo. Pri tem so uporabljali tudi strupe, ker so mislili, da bo to preprečilo propadanje," poškodbe kipov opisuje Dolenc Kambičeva.
Možnost, da bodo kipi še kdaj postavljeni v kapelah, so kmalu ovrgli. Bolj varno okolje so jim našli v novem Muzeju baroka. Če bi jih vrnili v kapele, bi jih že čez deset let morali ponovno zdraviti, poudarja restavratorka. V kapele pa so začeli postopoma postavljati bolj trpežne kopije. Pri večini kipov so se restavratorji obrnili na podjetje Diverse Inženiring, ki je izdelalo kopije. Slabo stanje kipov je ustavilo raziskovanje njihovega izvora. Umetnostni zgodovinarji še niso ugotovili, kdo je kipe izdelal, kdo je poslikal in opremil cerkev.
"Verjetno so kipi s kalvarije in kipi na glavnem oltarju v cerkvi svetega Roka delo istih mojstrov. Vsekakor gre za več umetnikov in za izredno kvaliteto," zaključuje Metoda Kemperl. Čeprav je postorjenega veliko, delo na kulturnih spomenikih nikoli ne presahne. Restavratorji imajo za preostanek kipov že izdelane 3D-posnetke in programe, manjka jim (le) še denar.
