Niti na pol pogorela jablana ni za odpis

Visoko na Vetrniku, nekje na 700 metrih nadmorske višine, kakih 15 minut vožnje od središča Kozjega, z družino mirno kmetuje Jože Kozole. Beseda idilično najenostavneje opiše tako lego 16 hektarjev velike kmetije in njeno urejenost, predvsem pa izpopolnjenost, s katero gospodar z družino koristno in skrbno uporabi vse, kar kmetija celo na tej nadmorski višini omogoča.

Predvsem jabolka so to sezono res bogato obrodila. A prav nobeno ne bo malomarno zgnilo pod krošnjami. "Naredili smo okoli 400 litrov soka, nekaj kisa (tega nikoli ne kupimo v trgovini), najlepša jabolka smo obrali za ozimnico. Ta bo gotovo zdržala do poletja, sploh mošančki počakajo do sezone češenj. Delali smo še krhlje in čips. Pač praktično vsa jabolka porabimo. Celo najslabša - tista gredo prašičem, ki so zadnji v tej jabolčni verigi," nekoliko hudomušno opisuje Kozole. "Povsem posušena jablana pa je najboljša za dimljenje klobas. Skratka, gre za vsestransko uporabno reč."

Vsako ima dobre lastnosti

Njegovo skrb za jablane - nekatere so stare tudi sto let - so letos opazili tudi strokovnjaki iz Kozjanskega parka in jo v konkurenci 17 nominirancev nagradili z nazivom Carjevič leta 2020. Ker tradicionalne prireditve v čast kozjanskemu jabolku letos ni bilo, je sicer ostal brez uradne "krone", njegovo bogato znanje o jabolkih pa da vedeti, da je naziv letos šel najboljšemu možnemu kandidatu.

O vsaki jablani zna povedati ogromno. "Tale 'klanfarca' je takšno sladko jabolko, zelo stara sorta sicer, a je neuničljiva. Še pod snegom se obdrži. Gorenjska in dolenjska voščenka sta najboljši za sladkorne bolnike, ker nimata preveč 'slabega' sladkorja. Tale glorimunda tehta pol kilograma; jaz ji pravim kar družinsko jabolko, ker je en sam tako ali tako ne more pojesti," razlaga, medtem ko se sprehajava po njegovem velikem in razpršenem sadovnjaku.

"Vse te jablane so na kmetiji rasle že desetletja. Dokler nisem dve leti preko javnih del delal v Kozjanskem parku, za nekatere nisem niti vedel, kako se imenujejo. Kozjanski park je največja genetska banka starih sort. Ravno po prvem novembru pri njih steče prodaja. Nekatere cepiče razpošljejo po celi Evropi," poudari.

Tudi stare so še dobre

Ob tem vsem, ki so podedovali stare sadovnjake, polaga na srce, da je lažje negovati staro jablano kot posaditi novi cepič. Ta potrebuje leta, preden bo rodil, staro jablano pa lahko s pametim obrezovanjem popolnoma pomladiš.

"Z mladim drevesom je več dela, pa še uspeh ni zagotovljen, sploh če okoli dreves paseš ovce 'laksarce', kot jih jaz. Stara drevesa pa so skorajda neuničljiva, če skrbiš zanje in paziš, da jih ne napade bela omela. A četudi preživi le ena veja, bo ta gotovo še nekaj let rodila.

Lep primer je naša jablana, ki je v požaru domačije med drugo svetovno vojno tudi sama zagorela, a ne v celoti. Tisto, kar je od nje ostalo, še danes obilno rodi," pove, medtem ko se zasmeje skozi odprtino, ki jo je jablani povzročil omenjeni požar.

Hvaležni tudi za senco

Niti pomisli ne na to, da bi s travnikov odstranil jablane zgolj zato, da bi lažje kosil, kar je praksa mnogih kmetov. "Včasih, ko so kmetje še na roke kosili, so bili hvaležni za vsako jablano, saj so si pod njeno senco lahko malo odpočili. Pa tudi takrat so bili ljudje bolj odvisni od domačega sadja in doma pridelane pijače," doda. "Sicer pa imamo tu drevesa, odkar so hribi," spet šaljivo doda in nato malo resneje pokaže dve ogromni hruški. "Ti sta bili na tem mestu posajeni še pred Marijo Terezijo. Gotovo sta stari več kot 300 let," poudari. Njuni veliki krošnji pa sta sedaj namesto koscem v uteho kravam na pašniku. In spet so vsi na idilični kmetiji zadovoljni.