O skrivnem "zaodrju" Šaleških jezer

Pred tridesetimi leti, ko je bil Matej Vranič še fantič, je bilo območje, kjer se sedaj sonči Velenjska plaža, degradirano. Kotanjo, v kateri so bile poprej vasi, je zalila voda - a takšne barve, da vanjo ne bi pomočili niti prsta. Termoelektrarna je kotanjo zapolnjevala s pepelom, območje okoli jezer je služilo kot priročno mesto za vse vrste odpadkov; posamezniki to sicer še dandanes izkoriščajo ... A danes jezero privablja številne kopalce, urejene poti okoli jezer (četudi so na več mestih opozorila, da gre za pogrezovalni prostor) so vedno obljudene. A tudi najbolj redni obiskovalci se ne zavedajo, kdo vse se v njihovi bližini še skriva.

Ure na preži

Velenjski fotograf, ki se je tokrat prvič soočil s snemanjem dokumentarca, enostavno rad dela z živalmi. Šele ko delo ob tem naredi popolno, je zadovoljen. Drugače si običajen človek namreč ne more predstavljati, da je bil Vranič pripravljen toliko ur in denarja vložiti v projekt. Celoten film je namreč posnel zgolj z eno samo kamero, kar pomeni, da je za en kader porabil praktično cel snemalni dan. Dokumentarec je nastajal več kot dve leti.

Osem mesecev za prizor

No, zadnji "pa je" je nujno treba pojasniti, da bralec ne bi dobil občutka, kako enostavno je snemati ptiče. Podvodni kader, ki prikazuje, kako vodomec ulovi ribo, se je snemal praktično osem mesecev.
"Za tisti posnetek sem se moral dogovoriti z lokalnimi ribiči, da so mi pustili, da sem del potoka zajezil. Izkopal sem jarek, naredili tolmunček. Ribiči so mi iz svojega ribogojnega ribnika dali majhne ribe, da sem vodomca nekaj časa hranil. Sicer mi je vsak naliv vse zgrajeno odnesel, tako da sem moral to ponoviti kakih štirikrat. Dolgo časa potrebuješ tudi, da ugotoviš, kako najlažje ptiča prepričati, da bo šel po ribico. Za vodomca sem vedel, da ga bom najlažje posnel pozimi, ko je v potoku malo rib (umaknejo se v globljo vodo), zato težje pride do hrane. Zato sem ga že poleti začel navajati, da so ribe v tolmunčku. Obenem sem ga postopoma moral navaditi še na močno luč. Ker vodomec ribo ulovi v manj kot sekundi. Gledalec ne bi nič videl, zato sem potreboval upočasnjen posnetek. Da je ta lep, pa potrebuješ več svetlobe, zato sem vsak dan moral s sabo prinesti močno studijsko luč in zraven nositi težke baterije. In vse to vsak dan postavljati."

Izkoristil šibke točke

To pa niti ni edini primer, ki pokaže, koliko truda, vztrajnosti in znanja je v en sam kader moral vložiti. Prikupen prizor, ko vodomec dvori samički in ob katerem bodo gledalci gotovo navdušeni (po današnji premieri v Kinodvoru Ljubljana in jutrišnji v Šoštanju film v petek prihaja v Kino Velenje, kasneje še v celjski Metropol) je snemal dva meseca. Podobno velja za vse podzemne kadre, v katerih prikazuje voluharico, krta, pa za prizore s sovo. "Lesna sova ima zelo dobro lastnost, da je zelo teritorialna. In če sliši, da se na njenem ozemlju oglaša kakšna druga sova, takoj prileti in se razkači, češ, kdo je sedaj tu na mojem teritoriju. To je priložnost, da jo posnameš in narediš par kadrov. Spet pa se to dogaja ponoči in potrebuješ dodatne luči, ki jih moraš prižigati počasi, postopoma, da se sova ne ustraši in zbeži. Ampak sova je kmalu ugotovila, da sem jo dobil na limanice, zato sem moral drugič poskusiti tako, da sem si sposodil nagačeno sovo in pod njo podtaknil mikrofon. Na to finto sem en večer posnel dobre kadre, naslednjič pa je spet ugotovila, da je to navaden nateg. Te sove nisem več dobil nazaj." Dejansko je tako vlogo ene sove odigralo kakih osem sov iz Šaleške doline.