Zgodovina farne cerkve svetega Martina na Ponikvi sega v 11. ali 12. stoletje. Od takrat do danes je cerkev dobila številne nove podobe. Razširili so jo, ji dodali obzidje in ga kasneje podrli. Njeno preteklost, ki zgovorno pripoveduje tudi o življenju na Ponikvi, so začeli odkrivati pred desetimi leti, ko so se začela prva obnovitvena dela.
Varnost in statusni simbol
Obzidje okoli cerkve so ljudje, kot v številnih drugih krajih, kjer jim je pretila podobna nevarnost, postavili v času turških vpadov. "Temeljna je bila gotovo potreba po varnosti in da so bili za varnost pripravljeni dati več od najnujnejšega. Glede na to, da vse župnije niso imele tako močnega obzidja - to je sicer morda bolj ugibanje -, je šlo tudi za statusni simbol. Da so pokazali, da obvladujejo prostor in ničesar ne prepuščajo naključju," razlaga ponikovski župnik Alojz Kačičnik.
Stolpa s šolo in okostji
Od obzidja se je najdlje, do leta 1850, obdržal jugovzhodni stolp. Tam je svoj prostor imel tudi kaplan. Po zapisih Antona Martina Slomška je tam, ko drugje ni bilo prostora, prav tako potekal pouk. A ko ob cerkvi ni bilo več stolpa, ki bi pričal o nekih drugih časih, so nanj in na obzidje pozabili. "Ko sem prišel na Ponikvo, se nihče ni pogovarjal o obzidju. Ko jih ne vidiš, se stvari skrijejo, gredo v pozabo," pravi Alojz Kačičnik.
Še preden so obzidje opustili in prepustili načrtnemu ali nenačrtnemu propadu, pa so na Ponikvi v njem našli prostor za svoje pokojnike, potem ko ga je na ograjenem pokopališču zmanjkovalo. Arheološka izkopavanja v zadnjih letih so pokazala, da so bili grobovi na pokopališču zelo tesno skupaj. "Skeleti so bili položeni skoraj drug na drugega, včasih, ko se je zemlja posedala, sta bila dva skeleta, kot bi bila preraščena, kar je tudi otežilo in podaljšalo delo arheologov," razlaga župnik.
Najdene posmrtne ostanke prednikov so prenesli v skupno grobnico
